Naselje v jugozahodnem delu Vidovske planote na nadmorski višini 750 metrov na slemenu med pritokoma Cerkniščice sestavljata zaselka Zgornje in Spodnje Kranjče. Travniki okrog Kranjčega veljajo za najbolj ohranjene z najlepšo pestrostjo rož v cerkniški občini, med njimi izstopa orhideja ̶ piramidasti pilovec.
Historično ime vasi je: Krainzhe, Kraintsche, Kreintsche, Krantschi. V turjaškem urbarju iz 16. stoletja je zapisan Juri Krainnckh, po katerem dobi vas ime. V turjaškem popisu iz 18. stoletja pa je na Kranjčem navedenih šest kmetov: Andrej Jakopin, Martin Zalar in Hanže Repar imajo vsak po 1/6 zemlje, Matija Repar in Andrej Žerjav (Scherjau) vsak po 1/8 zemlje, Anton Mahne pa 1/4; skupaj so imeli Turjaški eno celo kmetijo. V franciscejskem katastru iz 19. stoletja so zapisani: na številki 1 Simon Košmerl (Matičou), na št. 2 Andrej Žerjav, na št. 3 Jernej Mahne (Antonšči), na št. 4 Anton Lah, na št. 5 Anton Mahne (Podružnek), na št. 6 Klančar (Andrejka), na št. 7 Jurij Repar (Reparček). Vas je imela tudi skupna mlin in žago. Danes je to vasica z enim prebivalcem, vsaj tako je zapisano na spletni strani Statističnega urada.
Jožefinski vojaški zemljevid iz druge polovice 18. stoletja prinaša tudi opise terena in tedanjih poti; za to območje navede: »Tukajšnje poti so prevozne le od vasi do polja, sicer so le steze in jezdne poti.« Pot, ki pelje od Topola na Sveti Vid oziroma s Cajnarjev na Otave in na Borovnico, je bila včasih zelo obljudena. Ob cesti pred vasjo je postavljena kapelica, posvečena Mariji. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, je vsako leto ob treh popoldne maša pred kapelico.
V kupnopravni listini, ki jo je 5. julija 1803 podpisal grof Joseph Auersperg ̶ listino in prevod je leta 2013 objavil Janez Mulec v knjigi Izmuznjeno segljaju spomina ̶ lahko preberemo, da je Anton Lah, podložnik gospostva Nadlišek s Kranjčega, kupnopravno pridobil šestinsko kmetijo za zelo majhen znesek 50 goldinarjev nemške veljave, ki jo je do takrat užival kot zakupno. V listini so zapisani tudi pogoji, ki mu jih je ob prepisu postavil grof: da mu morajo on in nasledniki izkazovati dolžno pokorščino, da morajo redno plačevati davke in zemljiške dajatve, da bodo ohranjali hišo, posest in mejnike ter da ne bodo brez soglasja turjaškega grofa ničesar poklonili, prodali, zamenjali. Če pa bodo z njegovim soglasjem komu kaj oddali, tedaj bodo morali to plačati, sicer bodo izgubili do posesti vse pravice.
Rodbina Lah je bila pred dvesto oziroma sto leti, domnevno, najpomembnejša na Kranjčem. Verjetno je domačija na Kranjčem na številki 4 ena izmed najlepše ohranjenih na Notranjskem. Enonadstropna hiša s kamnitim portalom z letnico 1874, z navedbo gospodarja Jur(ija) Lah(a), z rožicami ob straneh, z nenavadno lepo rezljanimi vrati, z vrtnico, ki se pne ob hiši, s češnjo pred njo, s starosvetno kaščo: vse govori o veliki moči, znanju in predvsem o ljubezni do vsega, kar so delali.
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...