Prva omemba kraja: 1468 … kirchen der … heiligen sand Preyms und sand Clemen zum Werdlein . . .
Cerkev sv. Primoža in Felicijana, ki je danes v gozdu, ima na vhodnem portalu letnico 1647. V vasi so tri stare kašče, najstarejša z letnico 1790; stari leseni stropi, najstarejši iz leta 1828; tudi kozolec in hlev sta stara več kot sto sedemdeset let; najstarejša hiša pa ima na kamnitem ločnem portalu vklesano letnico 1845.
Do 20. stoletja je bil Otok veliko bolj povezan z Loško dolino kot s Cerknico; tako s cestnimi povezavami, saj je edina kolovozna pot peljala do naselja Laze in naprej, kot s cerkveno ureditvijo. Jožefinski vojaški zemljevid iz 18. stoletja za Otok navaja, da se poti ne da opisati, ker jih ni. Seveda so tu še nikjer vrisane poti, ki so jih opravili z najpomembnejšim prevoznim sredstvom preteklosti – čolnom drevakom.
O vasi Otok so se skozi stoletja spletle mnoge skrivnostne pripovedi, ki krožijo v spominu vaščanov in okoliških prebivalcev. Zgodbam, ki so temeljile na resničnih dogodkih, so besede dodajali in odvzemali. Tako so čas, ljudje, dogodki plemenitili in brusili tudi pripovedi o nastanku vasi Otok. Mogočni grofje z gradu Šteberk so imeli tudi ljubice. Ena izmed njih, ki je služila na Karlovškem gradu, je rodila sina. Da ne bi bila vsem na očem, so ju poslali na jezerski otoček. Sin, ki je bil napol gosposke krvi, pa vendar nezakonski, je postal »mulc«. In od tu priimek večine vaščanov – Mulec, Mulc. V urbarjih 16. in 17. stoletja ni poimenovanja Mulec, pojavi se šele leta 1718.
Na Otoku se je ustavil marsikateri raziskovalec jezera; po eni strani zaradi izjemne lege vasi, po drugi pa zaradi prav posebnih ljudi, ki so tu živeli. Franc Anton Steinberg (1684‒1765) v monografiji o Cerkniškem jezeru iz leta 1758 omenja Mihaela Zajca z Otoka, »v ribarjenju izkušenega moža«. Zapiše tudi: »Čeravno je ta mož nameraval kositi steljo zase, je vseeno meni na ljubo pustil to delo, odnesel svojo koso domov in nato odšel proti Otoškemu Obrhu, da bi ujel želene menke.« Steinberg po nezgodi, ki se mu je pripetila, ko je hotel streljati zajce in lisice, nadaljuje: »Komaj smo prišli iz vasi, je že prišel kmet Mihael Zajc s štirimi po dve pedi dolgimi menki, ki jih je ujel v Otoškemu Obrhu.« Loški sodnik dr. Hinko Dolenc (1838‒1908) v Spominih o Cerkniškem jezeru iz leta 1881 zapiše tako: »Sploh so Otočani gostoljubni in kogar spoznajo, da mu je zaupati, temu dosti povedo, kar se drugod ne izve. Najbolj sva se seznanila na Otoku s starim Anžetom. Anže je prepeljeval po jezeru kneze in grofe, poznal je dosti ljubljanskih gospodov in vedel dosti povedati o gospodih iz Bistre ter njihovih pravicah na jezeru. Čoln je bil v njegovih rokah pero. Nihče ni znal tako tiho voziti kakor on. Rekel je sam, da kadar je vreme pravo in strelec zato, njega veseli voziti kakor fanta plesati.« Pavel Kunaver (1889‒1988) je v knjigi Cerkniško jezero (1961) zapisal: »Domačin z Otoka mi je pravil, da je ujel na žabo 17 kg težko ščuko in da so mu morali drugi ljudje pomagati izvleči jo na kopno. Ščuke po 10 in 14 kg niso bile redkost.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...