Gručasto naselje v vzhodnem delu Vidovske planote na nadmorski višini 806 metrov. Ime vasi je nastalo iz imena Tevž oziroma Matevž, ki je bil prvi prebivalec. V bližini vasi je do okrog leta 1960, takrat je jez odnesla povodenj, deloval manjši mlin.
V 18. stoletju je bil Tavželj živ priimek, saj so imeli Janez, Jernej in Matija Tavžel pod turjaškimi gospodi eno celo kmetijo in četrt, Andrej Herblan in Marko Tavžel pa vsak po četrt kmetije. V franciscejskem katastru iz leta 1824 pa so navedeni: na številki 1 Tomaž Tavželj (Marko), na 2 Anton Herblian (Šuštar), Janez Tavželj (Kovač) na številki 3, Lovrenc Tekavc (Tekavc) na številki 4 in Anton Klančar (Ta Sreidni) na 5. Leta 1869 je bilo v vasi 25 prebivalcev, leta 1931 so jih našteli 31. Med drugo svetovno vojno in po njej je bilo 12 žrtev. Danes je v vasi šest hiš, dve sta prazni. Priimka Tavželj pa v vasi ni več.
V letih od 1813 do 1817 je bil čas hudega stradanja; slabe letine so si sledila ena za drugo, kar je bila predvsem posledica izbruha indonezijskega vulkana. Leto 1816 je bilo razglašeno »za leto brez poletja«, 1817 pa »za leto lakote«. V kroniki Vidovske župnije je navedeno: »V tem času je bila huda lakota. Polje ni nič obrodilo in še to, kar se je pridelalo, je bilo vse netečno. Človek je prišel od mize do vrat, pa je bil že lačen. Anton Klančar, star mož od Tavžljev, ki je že umrl, je pripovedoval Tavžlju od Lešnjakov: 'Imel sem prijatelja v Preserjih in ga grem obiskat, pa ga ni bilo doma. Šel je v Ljubljano živeža kupit, pa je prazne vreče domov prinesel in ženi tožil, da v vsej Ljubljani ni mernika žita dobiti. Žena je jokala, a mož jo potolaži, češ; ne jokaj, saj so še štirje voli v hlevu.' Ko je novica prišla, je bila pšenica po 7 goldinarjev mernik. Pri Lešnjakih, kjer je zdaj Zgončeva hiša, je nek mož imel 100 mernikov pšenice, pa je ni hotel dati po tej ceni. Ko je drugo leto prišla cena nazaj, mu je bilo skopuhu tako hudo, da so vsi mislili, da bo znorel.«
Ko se je leta 1866 začela avstrijsko–pruska vojna, je Prusija na svojo stran pridobila tudi Italijo. Jeseni leta 1866 je bila Benečija in s tem Beneška Slovenija priključena k Italiji. V župnijski kroniki je zapisano: «1866. leta je šlo na Laško v ogenj več Vidovcev. Andrej Hribljan od Tavžlov, ko je z Laškega prišel domov in so se vaščani k njemu sešli, je dalje časa ob nedeljah popoldne pripovedoval, kako na Laškem kroglje okoli ušes švigajo.« Nekateri fantje se iz vojske niso vrnili: »Zalarjev Janez iz Dolenjih Otav, Matjonken iz Zahriba in Janez Pirman z Rudolfovega so v tej vojski padli.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...