Jeršiče so gručasta vasica, skozi katero pelje evropska pešpot E7. Cesta mimo vasi pa povezuje Vidovsko planoto s Trojiškim, kraji Martina Krpana. Po popisu iz leta 2020 je vas na nadmorski višini 818 m štela 17 prebivalcev. Na štirih domačijah živijo različne generacije iz dveh družin, ena hiša je počitniška.
Vas je poimenovana po prvem prebivalcu. Po nadliškem urbarju iz leta 1510 je bil to Miklav Jeršič (Jerschitsch). Urbar iz 18. stoletja našteje že tri kmete. Gregor Taužel in Matija Taužel sta imela v lasti vsak po četrt kmetije, Miha Jeršič je gospodaril na polovični kmetiji. V Franciscejskem katastru leta 1825 v vasi Jeršiča ne najdemo več, priimek Tavžel pa še. Tako se je na številki ena pisal Matevž, po domače Matevžek. Na dvojki je kmetoval Anton Pirman (pri Antoni), Jurij Milavec (Ta Gurejni) je imel hišno številko tri, na štirici pa je bil doma Andrej Doles (Landouc). Štiri domačije, v katerih je živelo 30 ljudi, so pri Jeršičih našteli tudi leta 1889. Po izročilu je bila prvotna vas na hribčku nad današnjo vasjo. Pod njo teče potok Opečnik, kjer je do 2. svetovne vojne deloval mlin. Leta 1944 je čez vas letel poškodovani bombnik in da bi bil lažje odmetaval bombe. Enajst 500-kilogramskih bomb je eksplodiralo v grabnu, ena je poškodovala mlin. Živina se je napajala »Pri škatli«, pod vasjo v smeri Primanov, kjer je bilo korito, vaščani so vodo vozili domov v sodih »na kulah.« Zdaj ni več sledi, da je tam kdaj voda tekla.
Jeršičevci so pred in po vojni živeli v treh hišah. Pozimi so tudi v tej vidovski vasi izdelovali zobotrebce. Pred 2. svetovno vojno so izdelovali smuči. Za zelo trdne so veljale jesenove, bolj gladke so bile javorove. Deščice zanje so kuhali v svinjskem kotlu in jih nato dal v »krvilnik«.
V vasi se je še ohranil spomin na to, da so, ko še ni bilo vidovske cerkve in pokopališča, svoje rajne pokopavali na bloški strani.
Povzeto po prispevku Maruše Mele Pavlin, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...