Kremenca leži na osončenem griču nad Cerkniščico v Cajnarski dolini, 668 metrov nad morjem. Leta 1889 je v vasi živelo petintrideset ljudi, danes okrog petdeset. Pod najstarejšim delom vasi je v zadnjih letih zraslo več hiš. Največ so zidali mladi iz okoliških vasi.
Vas je poimenovana po prvem prebivalcu Janezu Klemenčiču. Kmet, v urbarjih omenjen v prvem desetletju 16. stoletja, je priimek dobil po kremenu, ki ga je polna zemlja v vasi in okolici. V bližnjem izviru Vidrnik so ga celo kopali za glažuto. V urbarju iz sredine 18. stoletja so na Kremenci navedeni: Tomaž Sluga, Mihael Bečaj, Hanže Mramor in Anton Bečaj; Franciscejski kataster pa na hišnih številkah od 1 do 6 navaja lastnike: Anton Rot, Andrej Bečaj, Anton Rudolf, Valentin Bečaj in Primož Mramor. Pred 2. svetovno vojno so imeli v kraju tkalca, znani so bili kot dobri tesarji. Vas je pozimi ostala brez moških, ki so tesarili v Bosni in Franciji, na Hrvaškem, Koroškem in Štajerskem. Zadnji kozolec v vasi so stesali sredi 70. let prejšnjega stoletja. Deske so rezali na Kremenski žagi pod vasjo. Venecijanko ob Cerkniščici je imelo v lasti sedem družin s Kremence, Slugovega in Štrukljeve vasi. V žagi, ki je z delovanjem prenehala sredi 70. let prejšnjega stoletja, je bila tudi pečnica. Danes je kot vikend ohranjena le še stavba. Voda iz istega jezu je poganjala še mali vaški mlin, ki je imel en sam kamen. Zato so raje vozili v »Ta Rjavi malen« pod Rožančem, kjer je bila še trgovina. Z robo, ki jo je kupil na Rakeku, kamor je peljal les, jo je v času Kraljevine Jugoslavije zalagal furman iz Kremence. Pomagali so si z izdelavo zobotrebcev. Povezane v butarice so jih nosili prodajat v Karlovico in Rob. Življenje se je obrnilo na bolje, ko so po 2. svetovni vojni pod vasjo najprej naredili oljarno in nato odprli še obrat Iskre. Ne enega ne drugega danes ni več.
Vas ima novo vodovodno napeljavo, optično omrežje in celo mikro vetrno elektrarno, ki lahko pokrije slabo polovico potreb gospodinjstva po elektriki. Na dvorišču jo je postavil eden izmed domačinov.
Povzeto po prispevku Maruše Mele Pavlin, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...