Prva omemba kraja: 1295 Moventz . . . apud Moevntz . . .
Unec leži na križišču starih poti med Cerknico, Planino in Postojno. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1307. Na vrhu Starega gradu so našli dva železnodobna groba, pri zaselku Hribce pa odkopali 126 grobov iz rimske dobe. V ta čas sega tudi depojska najdba kmečkega orodja. Novembra 2015 so praznovali 400. obletnico cerkve svetega Martina, naslednice dveh cerkva. Lesena je na Uncu stala že okoli leta 1100. V času romanike jo je nadomestila zidana, ki so jo povečali v 14. stoletju. Pogorela je v turškem napadu. Leta 1615 so zgradili novo, v baročni stavbi so še vidni gotski elementi. V njej so dela neznane rezbarske delavnice in sodobnejša slikarja Staneta Kregarja. Monštranca je po izročilu darilo nekdanjega samostana iz Bistre. Še vedno samostojno župnijo upravlja župnik z Rakeka. Cerkev je obdajalo pokopališče, ki so ga v 19. stoletju preselili na sedanje mesto. Na njem so pokopani mama in sorodniki Rudolfa Maistra, ki se je po upokojitvi preselil na posestvo na Unec, ki ga je podedoval po mamini sestri, narodni buditeljici in pesnici Matildi Sebenikar. Pred tem je bila hiša mitnica, pod njeno arkado je tekel promet v Postojno. Prvotno stavbo so leta 1989 podrli, po njenih merah zgradili novo stavbo in nanjo namestili spominsko ploščo. Rudolf Maister je pokopan v Mariboru, a Unčani so še vedno ponosni nanj. Notranjsko domoljubno društvo general Maister ima tu celo sedež.
V Registru kulturne dediščine sta poleg cerkve tudi domačija Unec 16, ki jo je leta 1927 gradil cerkniški mojster Ivan Ronko in kašča iz 19. stoletja. Ob zatonu furmanstva je dodaten zagon kraju dala rapalska meja, zaradi katere se je razmahnilo kontrabantarstvo. Moški so pozimi izdelovali korotele, lesene obroče za sode, obrt je zamrla v drugi polovici 20. stoletja. Zaradi dobrega plačila so radi služili v dvorcu Haasberg.
Šola se je začela leta 1850, javna ljudska šola je bila ustanovljena sedem let kasneje. Še vedno deluje v stavbi iz leta 1864, obnovljeni leta 2004. Je podružnica rakovške.
Kraj nima studenca. Z vodo se je oskrboval iz vodnjakov, večina jih je popokala zaradi miniranja pri gradnji avtoceste. Odsek Vrhnika‒Postojna, ki so ga odprli leta 1972, je bil prvi avtocestni odsek v takratni Jugoslaviji.
Povzeto po prispevku Maruše Mele Pavlin, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...