Leksikon naravne in kulturne dediščine na Notranjskem

Cerknica

Prebivalstvo
Leto
Število
1869
1391
1961
1716
2021
4022

Prva omemba kraja: 1040 . . . in villa Circheniza cum ceteris villis inibi adiacentibus . . . in marchia Creina . . .
Cerknica je bila zaradi strateške lege prehodnega območja, pomembnih prometnic, rodovitnega Cerkniškega jezera, ki so se mu čudili mnogi raziskovalci in popotniki, z lesom in divjadjo bogatih gozdov, številnih vodnih virov pomembna in zaželena v vseh zgodovinskih obdobjih. In tako je še danes, saj so na eni strani bližina avtoceste, na drugi pa zaledna lega, odmaknjenost, jezero deli njene identitete.
Cerknica je upravno in pokrajinsko središče ožje Notranjske. Do prve svetovne vojne je bila veliko bolj povezana s Trstom in Primorsko kot z Ljubljano. Po drugi svetovni vojni se je Cerknica obrnila proti Ljubljani. Čeprav je bila skozi stoletja v različnih upravno-teritorialnih ureditvah, ki so ji dodeljevale in odvzemale funkcije, se uspešno prebija skozi čas.
Kdo vse je hodil čez ta svet? Iliri, Kelti, Rimljani, ki jim sledi doba preseljevanja ljudstev, in Slovani. Vedno so za staroselci prišli novoselci.
O tem, da je bila Cerknica z okolico poseljena že v prazgodovini, pričajo arheološka najdišča; najstarejša do danes znana poselitev po raziskavah in navedbah arheologa Valentina Scheina zajema področje Gorice na Cerkniškem jezeru s časovno datacijo med 30.000 in 10.000 let pred našim štetjem; kremenovo orodje nam odkriva paleolitsko in mezeolitsko poselitev.
Prazgodovinske naselbine, ki se nahajajo v bližini Cerknice, so: Cvinger, Tržišče, Gradišče na Slivnici in Kamna gorica, kjer so ostanki keramike datirani v 9. stoletje pred našim štetjem. Prazgodovinsko keramiko so odkrili tudi na taboru, kjer so raziskovali srednjeveško grobišče med taborskim obzidjem in cerkvijo.
Cerknica je bila povezana z rimsko cesto Aquileja (Oglej) – Emona (Ljubljana): proti severu preko Bezuljaka, Pokojišča na Vrhniko in naprej proti Ljubljani, proti morju pa preko Unca, Ravbarkomande, Planine. Poti so peljale tudi proti Loški dolini in Bloški planoti ter naprej proti Dolenjski. Mehtilda Urleb, ki je med letoma 1974 in 1979 vodila arheološka izkopavanja na S(v)inji gorici v Cerknici, zapiše: »Bogastvo predmetov v grobovih nam izpričuje, da so takratni prebivalci živeli razmeroma dobro.« Takrat so odkrili rimsko nekropolo z 42 žganimi grobovi iz 1.–2. stoletja, v katerih so našli rimsko keramiko, stekleno posodje (steklenice, skodele, čaše, balzamarije), oljenke, posodje iz boljše gline, novce, najdbo srebrnega nakita: zapestnice, verižice in prstane. Najpomembnejši pridatki v grobovih so železni noži z navzdol ukrivljeno konico, ki so prav zaradi najdišča poimenovani »tip Cerknica«. Leta 2012 so ob gradnji vrtca odkrili obsežno antično grobišče z več kot 100 žganimi grobovi iz 1. stoletja našega štetja, ki so vklesani v skalno osnovo. Ob orožju, lončenini in nakitu so odkrili tudi železne šivanke, vejnik in škarje za striženje ovac.
Oglej (Aquileja), vzpon krščanstva, luterani
Kralj frankovske države in rimski cesar Karel Veliki je zaradi razprtij leta 811 z dekretom določil reko Dravo kot mejno med severno, salzburško cerkveno upravo, in južno, ki jo je dobil oglejski patriarhat. Temelj cerkvene organizacije so tvorile pražupnije z osrednjo cerkvijo, ki je imela krstno in pogrebno pravico. Nastale so na pomembnih prometnih in misijonskih poteh, ki so jih, mnogokrat, postavljali na mestih nekdanjih poganskih oziroma staroverskih svetišč. Pražupnija Cerknica je ena izmed najstarejših na slovenskih tleh in je obsegala južni del prvotne Kranjske krajine.
Ime Cerknica (… in villa Circheniza cum ceteris villis inibi adiacentibus . . . in marchia Creina …) je prvič zapisano leta 1040 v listini, ki je znana po prepisu iz 15. stoletja; je označba tako za naselje kakor tudi za celotno pokrajino. Dr. Franc Kos v Gradivu za zgodovino Slovencev citira: 
»Kralj Henrik III. podeli zarad zvestobe Popona, patriarha Oglejske cerkve, ki je postavljena na čast sv. Hermagoru in Fortunatu, petdeset kraljevih kmetij z vsemi pritiklinami v Cerknici in sosednjih vaseh, ki se nahajajo v Kranjski marki in v grofiji mejnega grofa Eberharda.« Na tem območju torej oglejski patriarh ni imel le verske oblasti, temveč je bil tudi zemljiški gospod, ki je zemljo podeljeval v fevd.
Kdaj je bila na tem prostoru prva cerkev, ni znano. Cerkev Marijinega rojstva se v pisnih virih prvič omenja leta 1265 (ad ecclesiam de Cirqueniz), župnika Leopolda pa leta 1261. O slavni zgodovini cerkve priča tudi eno izmed najstarejših razpel v tem delu Evrope, datirano med letoma 1220 in 1230, ki ga hrani Narodna galerija v Ljubljani.
Notranjska cesta oziroma »patriarhova pot« je povezovala Dolenjsko in Notranjsko s Primorjem in z Oglejem; mitnica je izpričana leta 1222. V Cerknici so se ustavljali tudi oglejski patriarhi, misijonarji, vojaki. Notranjci pa so odšli na živahno pot proti morju ali Furlaniji kot romarji, tovorniki z lesom, rokodelci, trgovci.
Oglejski patriarh Ludvik della Torre (1359–1365) in ponovno papež Bonifacij IX. leta 1395 sta cerkniško župnijo pridružila bistriški kartuziji, vendar pa do tega kljub dekretom še dolgo ni prišlo.
V popisu cerkva na Kranjskem, ki ga je naredil generalni vikar in vizitator oglejskega patriarha Pavel Bizancij leta 1581, so v Cerknici poleg cerkve Marijinega rojstva navedene še tri podružnične cerkve: cerkev sv. Janeza Krstnika, cerkev sv. Marije Magdalene, ki je stala v bližini studenca Marije Magdalene na Marofu, in cerkev sv. Lenarta, ki naj bi jo dal sezidati bistriški prior Cirian in je stala nad gradom Loško. Od tu je proti Cerknici peljala »prelatova pot«. Cerkve sv. Roka ni na Bizancijevem seznamu.
Cerkniško jezero je bilo z bogastvom rib, ki so postna hrana, silno pomembno za cerkveno in posvetno oblast. Tako so imeli oglejski patriarhi tudi ribolovne pravice v Cerkniškem jezeru, ki pa so jih podeljevali naprej. Da je bilo Cerkniško jezero znano in občudovano, priča tudi pesem izpod peresa Georga Leonbergerja, objavljena leta 1537.
V Cerknici se je oprijel tudi protestantizem; njegov najvidnejši predstavnik, ki je širil Lutrove nauke, je bil župnik Vincencij Penger. Lutrovi veri so bile privržene imenitne cerkniške družine.
Turki, bolezni, potres pustošijo po Cerknici in okolici
Turški konjeniki so se v 15. in 16. stoletju pogosto krvoločno znesli nad Cerknico. Današnjo župnijsko cerkev Marijinega rojstva na Taboru so pozidali do okrog leta 1520, saj so Turki prejšnjo 27. septembra, na nedeljo pred Mihaelovim, leta 1472 požgali. O tem priča gotski napis, vklesan na cerkvenem vogelnem kamnu. Znamenit je tudi protiturški tabor z obzidjem, prvotno s petimi obrambnimi stolpi in kaščami. Do danes sta se ohranila dva stolpa: Urbancov in Jurčkov, ki ima na sklepnem kamnu portala, verjetno je bil prinešen od drugod in vzidan naknadno, upodobljen grb in vklesano letnico 1666. Arheologinja dr. Vesna Merc je o izsledkih arheoloških izkopavanj na taboru leta 2011 zapisala, »da je taborsko obzidje starejše od Urbancevega stolpa in da v nasprotju z dosedanjimi poskusi rekonstrukcije razvoja nekdanjega taborskega kompleksa okoli tabora ni potekal obrambni jarek. Najstarejša odkrita struktura je velika zidana apnenica za žganje apna, ki so jo predvidoma uporabljali v času gradnje cerkve in je stala tukaj že pred gradnjo obzidja protiturškega tabora v drugi polovici 15. stoletja.«
Od 16. do 18. stoletja je kuga močno zdesetkala prebivalstvo po Evropi. Tudi Kranjske in Cerknice se ni izognila, posebej hudo je udarila leta 1577, ko so pri kapeli sv. Roka, ki je zavetnik pred kugo, pokopali več sto mrličev. Prav tako je Cerknica občutila rušilno moč enega najmočnejših potresov na Slovenskem, ki je zemljo stresel 26. marca 1511. Morda se je takrat silam narave dokončno uklonil tudi mogočni stari grad Šteberk. To je bil čas, pisalo se je leto 1515, ko je zaradi turških vpadov, kuge, lakote, dajatev in vsesplošne stiske izbruhnil največji vseslovenski kmečki upor.
Trgovanje s soljo, trške pravice
Kdaj je Cerknica postala trg? Sejemske pravice za sobotni tedenski sejem in letno prošenje za 9. september so Cerkničani izprosili pri nadvojvodi Ferdinandu leta 1597. Pred tem, kot navaja dr. Boris Golec (Cerknica ‒ pozni nastanek in specifični razvoj največjega slovenskega trga, 2018), kraj ni omenjen kot trg, temveč le kot Cerknica ali Gorenja vas (Oberdorf). S pridobitvijo sejemskih pravic je postala trg, saj se že leta 1599 omenjajo trije luteranski tržani.
V kraju je cvetela tudi trgovina s soljo. Valvasor je zapisal, da so jo tedensko od morja tovorili Čiči in Kraševci. Sol so v Cerknici prodali ali zamenjali za žito v razmerju ena proti ena. Tovorniki so jo raznašali na vse strani, tudi na Dolenjsko, Štajersko. Konj je na svojem hrbtu lahko tovoril približno 150 kilogramov in prehodil 30 kilometrov na dan. Kako žilavi pa so bili poleg živali tudi ljudje, si lahko le predstavljamo. Ker so od tovornikov zahtevali vedno več dajatev in pristojbin, se je tihotapstvo zelo razširilo. Čez Cerknico je tovorilo veliko »Martinov Krpanov«, ki so se izogibali mitnicam, mostninam in obveznim potem, zato je prav, da Krpanov kip ‒ simbol preživetja ‒ stoji v središču mesta.
Cerknica v rokah zemljiških gospodov
V 14. stoletju je večina kmetij v Cerknici prišla v posest prvotnih oglejskih ministerialov z gradu Šteberk. Ko so Šteberški v 15. stoletju doživljali polom, je na dva dela razpadla tudi njihova posest v Cerknici. Dr. Boris Golec je zapisal, da se je manjši del, tj. sedem hub in pol, dve pusti hubi, 12 kajžarjev ter dva mlina, po letu 1438 razdrobil, medtem ko 12 hubam z gradu Šteberk iz leta 1444 sledimo še naprej. Leta 1549 je bilo v Cerknici pod šteberškim gospostvom na 12 hubah naseljenih 20 gospodarjev pa tudi mlinar, dva žagarja ter 12 podružnikov na 15 kajžah; popisanih je tudi 12 dninarjev in šest rokodelcev: dva sodarja, čevljar, tesar, tkalec in kovač. Postojnsko gospostvo je imelo konec srednjega veka v Cerknici samo tri hube na Vidmu, do leta 1498 je nastalo 22 kajž. Leta 1576 je bilo gospostvu Postojna podložnih 45 podružnikov in 12 tavernarjev. Podložniki gospostev Postojna in Šteberk so prišli pod Eggenberge in okoli leta 1620 pod gospostvo Hošperk (Haasberg).
Okoli leta 1600 je imela Cerknica od 120 do 130 hiš. Podatki iz terezijanskega katastra iz sredine 18. stoletja prikazujejo 204 domove, kar pomeni, da je bila Cerknica največji trg na slovenskih tleh. Približno 30 hub je bilo razdeljenih med naslednja zemljiška gospostva: gospostvo Hošperk (Haasberg), župnija Cerknica s podružnicami, župnija Lož z dvema beneficijema, kartuzija Bistra, deželni svobodnik, Steinbergova (Stembergova) pristava in Nadlišek (Turjak).
Lip'ca na Placu
Marsikaj je videla lip'ca, ki so jo na Placu posadili okrog leta 1644, na kamnitem obodu je letnica 1648, posekali pa zaradi starosti leta 1923. Arheologinja dr. Vesna Merc je v publikaciji Arheologija v letu 2011 navedla: »Ob današnjem vhodu v tabor smo dokumentirali novoveško hodno površino, ko je tukaj potekalo živahno sejemsko trško življenje. Zanimivo odkritje sta grobova, verjetno novoveška, ki kažeta na to, da so pokopavali tudi izven obzidja, ne le znotraj tabora. Največje odkritje predstavlja odkritje livarskega obrata s pečjo in zvonarsko jamo. Na podlagi ohranjenih ostankov kalupov namreč sklepamo, da smo odkrili zvonarsko jamo, v kateri so vlili več bronastih zvonov. Na podlagi pisnih virov vemo, da so od 1300 do 1600, ponekod pa celo do prve četrtine 18. stoletja, potujoči zvonarji potovali od kraja do kraja in ob cerkvah izkopali jame, naredili kalupe in vlili naročene zvonove. Livarski obrat lahko torej na podlagi pisnih virov preliminarno datiramo v čas od 14. do 17. stoletja, nekateri indici pa kažejo na to, da je bila zvonarska jama morda v uporabi v 17. stoletju.«
V Cerknici je bila zelo dejavna bratovščina sv. Rožnega venca, ki jo je osnoval duhovnik in zdravilec ljudi in živine Gregor Červič; ljudje so ga imeli za svetnika, pa vendar vpleten v nečedne posle vraževerja. Po Valvasorjevih zapisih je bila vsako prvo nedeljo v mesecu procesija, ki se je je udeležilo več kot 12.000 ljudi. Gregor Červič, ki je umrl leta 1694, je po pripovedovanjih pokopan v cerkniški cerkvi pod oltarjem sv. Ane.
V Cerknici je bil rojen tudi jezuit, teolog, kronolog in matematik Andrej Kobav (1593‒1654). Leta 1643 je napisal knjigo Vindicae Astronomiae …, ki govori o astronomiji, geografiji, zgodovini in teologiji ter o koledarju. Cerkničan po rodu je tudi Jakob Filip Repež (1706‒1773), začetnik izvirne romarske pesmi, ki je napisal več pesmaric: Romarske bukvice, Nebešku blagu, Romarsku drugu blagu.
Na pristavi sv. Marije Magdalene (Marof) in v Cerknici (Pogačnikova hiša na Taboru) je živel Franc Anton Steinberg (1684‒1765), zemljemerec, krasoslovec, kartograf, slikar, avtor monografije z naslovom Temeljito poročilo o na Notranjskem ležečem Cerkniškem jezeru (1758).
Cerkniški tabor – praznik Občine Cerknica
Cerkniški tabor se je odvijal 12. junija 1870 popoldne ob štirih pod milim nebom na griču nad Cerknico, po vsej verjetnosti na Loškem. Na taboru se je zbralo okrog 8.000 ljudi. Odprl ga je cerkniški posestnik, trgovec, župan, deželni in državni poslanec Adolf Obreza (1834‒1886). Podpirali so ga tako mladoslovenci kot staroslovenci, ki so trdili, da si bo prizadeval »za prijazno spravo med nesložnimi rodoljubi«. Kaj so zahtevali? Poleg splošnih zahtev po zedinjeni Sloveniji, vpeljavi slovenskega jezika v vse urade in šole, razširitvi samouprave pri občinah, so opozarjali tudi na lokalne probleme: »Pravica do mitnic predvsem za cesto Obločice – Rakek; pregled odtokov in požiralnikov v Cerkniškem jezeru in od tam proti Ložu; voznina na železnici naj se od nekaterih reči poniža, namreč od tržnega lesa, premoga in vina; vlada naj preskrbi, da bi se razprave v zadevi gojznih servitutnih pravic kmalu izgotovile.« Adolf Obreza je leta 1877 v deželnem zboru zahteval, naj se v Cerknici ustanovita okrajno sodišče in davkarija. Adolfa Obrezo, ki je umrl v dvainpetdesetem letu starosti, je na zadnjo pot pospremil tudi Fran Gerbič (1840‒1917), skladatelj, operni pevec, glasbeni pedagog, ki je leta 1879 odprl »narodno bralno društvo ali čitalnico« v Cerknici.
Šolstvo, zdravstvo, društveno življenje
Gospod Janez Kebe je zapisal, da bi lahko imeli leto 1783 za začetek cerkniške šole, saj župnik Gašper Faber za to leto navaja tudi izdatek za učitelja. Prvi znani učitelj je bil Anton Čopec. Zaradi njegovega posredovanja je v bitki, v kateri so se leta 1813 na območju med Cerknico in Rakekom spopadli francoski in avstrijski (hrvaški) vojaki, zmagala domača, avstrijska vojska. Leta 1879 je imela Cerknica štirirazredno šolo. Novo poslopje na zdajšnji lokaciji je šola dobila leta 1964.
Ob koncu 19. stoletja je kot okrožni zdravnik v Cerknici deloval dr. Josip Červeny (1870−1922), njegovo delo je nadaljeval dr. Slavko Pušenjak (1896−1965), ki je imel stanovanje in ordinacijo v stavbi današnje občine. Bil je navdušen lovec; puške je imel obešene kar v čakalnici. Tako se je zgodilo, da je čakajoči pritisnil na petelina in je počilo ‒ k sreči brez posledic. Leta 1954 je bil ustanovljen zdravstveni dom, ki je deloval v stavbi, kjer je zdaj knjižnica; leta 1993 se je preselil v novo zgradbo.
Cerkniška pošta naj bi začela delovati leta 1862; dolgo časa jo je vodil Franc Zagorjan. Leta 1911 je Cerknica dobila vodovod, žarnica pa je zasvetila leta 1927.
V Adresarju za leto 1912 je za Cerknico navedenih več društev: Prostovoljno gasilno društvo (ustanovljeno leta 1887), Olepševalno društvo trga Cerknica in okolice, Kmetska zveza, Podružnica družbe sv. Cirila in Metoda, Katoliško slovensko izobraževalno društvo, Napredno politično in gospodarsko društvo, Telovadno društvo »Sokol«, Podružnica v župniji Cerknica društva »Slovenska straža« v Ljubljani. Društvo z dolgoletno tradicijo je tudi Godba Cerknica. Za najbolj množično prireditev že leta skrbi Pustno društvo Cerknica.
Cerknica – center obrti in rokodelstva
Listina z datumom 28. januar 1630 dokazuje, da je imela Cerknica zelo razvito čevljarsko obrt. Čevljarji so bili združeni v čevljarski bratovščini sv. Ane, ki je delovala do leta 1922 in se je tudi cehovsko osamosvojila.
V terezijanskem katastru za sredo 18. stoletja je navedenih 41 obrtnikov, od tega kar 30 čevljarjev, dva krznarja, barvarja na črno in urarja, potem ključavničar, puškar, sodar, steklar in krovec.
V cenilnih operatih franciscejskega katastra za Kranjsko iz tridesetih let 19. stoletja je med drugim navedeno, da je imela Cerknica osem žag za rezanje desk, stope za kremenčev pesek, obrat za izdelavo pepelike, opekarno in obrat za izdelavo kleja.
V 19. stoletju in na začetku 20. stoletja skoraj ni bilo dela in izdelka, ki ga Cerkničani ne bi znali opraviti ali narediti. V Kažipotu za leto 1907 so zapisane naslednje registrirane »obrti in rokodelstva«: brivec, trije čevljarji, dimnikar, 12 gostilničarjev, izvošček, kamnosek, klepar, ključavničar, klobučar, kolar, konjač, trije kovači, štirje krojači, loterija, štirje mizarji, mesar, štirje peki, sedlarja, podobar, sobni slikar, tesar, tehtnica, urar, usnjar, tovarna lesnih izdelkov, štiri trafike, trgovina – lesotržec, tvrdka, pet trgovin z mešanim blagom, štirje zidarji, žganje izdelovanje, šest žganjetočev. Za arhitekturno podobo Cerknice je skrbela družina Ronko ‒ njihov rod je izviral iz Furlanije ‒ pomembna sta bila predvsem Ivan Ronko starejši (1852‒1952) in Ivan Ronko mlajši (1876‒1963), ki je, med drugim, sezidal tudi hišo na Gerbičevi 32 in predstavlja vrh »cerkniškega secesijskega sloga«. Na seznamu ni mlinarjev, žagarjev, prevoznikov in ostalih, ki so z različnimi dejavnostmi služili kruh sebi in družini. Med obema vojnama je bila Cerknica kot obmejni kraj v centru kontrabanta, ki je prinašal velika tveganja in temu primerne denarje.
Razcvet in zaton žagarstva ter lesne industrije
Notranjska je dežela gozdov in številnih vodnih virov, zato sta bila žagarstvo in trgovanje z lesom pomembni gospodarski panogi. Gozdovi so dajali kruh kmetom, žagarjem, tovornikom, poznejšim furmanom, prevoznikom, lesnim trgovcem in lesnopredelovalni industriji. Po odprtju železnice Dunaj - Trst leta 1857 je cilj notranjskih furmanov postal Rakek.
V Cerknici je ob Cerkniščici delovalo več mlinov in žag. Na mestu, kjer je nekoč stal Šerkov lesni obrat, je zrasla Tovarna pohištva Brest. Podjetje, ki je nastalo iz manjših žagarskih obratov, je bilo ustanovljeno leta 1947. Brest je bil eden največjih jugoslovanskih proizvajalcev pohištva in največji izvoznik. Začel je s proizvodnjo žaganega lesa, zabojev in barak, pozneje pa nadaljeval z izdelavo pohištva. Leta 1988 je bilo v vseh Brestovih obratih zaposlenih 2179 ljudi. Po osamosvojitvi je začela lesna industrija pešati, močno se je znižala prodaja in število zaposlenih. Končalo se je obdobje, ko smo v tovarni iz lesa znali narediti izdelke in jih izvozili. Zdaj tovornjaki, naloženi s hlodovino iz notranjskih gozdov, peljejo mimo opustelih žag in propadlih podjetij v Avstrijo, Italijo …
Rast prebivalstva
V Cerknici, kjer je tudi sedež občine, delujejo ključne upravne, izobraževalne, zdravstvene, kulturne, naravovarstvene, turistične in druge dejavnosti, pomembne za zadovoljevanje potreb ljudi. Leta 1869 je imela Cerknica 1391 prebivalcev, leta 1900 pa 1530 prebivalcev. V Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 je zapisano, da je imel trg 1409 prebivalcev, 273 hiš, 190 posestnikov, 83 kočarjev in 150 najemnikov. Poglavitni vzroki nihanj oziroma zmanjševanja prebivalstva v obdobju med 1900 in 1950 so bili izseljevanje in vojni. V knjigi Žrtve druge svetovne vojne je navedeno, da je bilo v Cerknici 116 žrtev (50 partizanov, 45 civilistov, 19 domobrancev, en četnik, en pripadnik vaške straže – MVAC). Po drugi svetovni vojni je prebivalstvo začelo naraščati: leta 1952 je bilo v naselju 1.210 prebivalcev, leta 1961 se je številka povzpela na 1.716, leta 1981 pa že na 3.006. Zdaj v mestu živi več kot 4.000 prebivalcev.
Čeprav v občini in v sami Cerknici število prebivalcev raste, pa je v več kot polovici naselij na pohodu proces depopulacije. Upada in staranja prebivalstva ne doživljajo samo naselja, ki so na obrobju v hribovitem predelu, temveč tudi ostala. Leta 2019 so imela manj kot pet prebivalcev naslednja naselja: Čohovo, Gora, Korošče, Koščake, Kranjče, Rudolfovo; Ščurkovo in Zibovnik pa sta bila brez prebivalcev.
Izjemni posamezniki
Eden zanimivejših Cerkničanov je genialni dr. Alfred Šerko starejši (1879‒1938), filozof, nevropsihiater, predavatelj na medicinski fakulteti, dekan, rektor ljubljanske univerze, eksperimentator s strupi, ljubitelj živali. Napisal je več del: Živčevje človeka (Anatomija, Fiziologija), O psihoanalizi. Bil je velik poznavalec kač, ki jih je tudi dresiral. Nosil jih je kar po žepih in jih v pravih trenutkih – na grozo prisotnih – potegnil na svetlo. Na biljardni mizi pri Žumru v Cerknici je imel hkrati tudi po pet, šest gadov in modrasov. V članku Naše kače iz leta 1933 je zapisal misel: »Ne pozabi, da gre srčna kultura pred umstveno in da je srčno dober, pa neučen človek kulturnejši od učene zverine.«
Pesnik, prevajalec, pisatelj, esejist Jože Udovič (1912−1986) je za pesniško zbirko Ogledalo sanj prejel Prešernovo nagrado, za prevod Brochovega romana Vergilova smrt pa Sovretovo nagrado. Leta 1987 so po njem poimenovali občinsko knjižnico. Gledališki in filmski igralec, pesnik, pisatelj Boris Kralj (1929−1995) je dobitnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja na področju igralske umetnosti. Akademski slikar, grafik Marko Šuštaršič (1927‒1976) je leta 1962 za slikarski opus prejel nagrado Prešernovega sklada. Čeprav vseh ne moremo omeniti, naj navedemo še: dr. Milana Žumra (1908‒2001), nevrokirurga, profesorja za kirurgijo, dr. Franceta Arharja, pravnika, bančnika, politika, dr. Martina Kneza, krasoslovca, predavatelja na univerzi, dr. Urško Lavrenčič Štangar, kemičarko, predavateljico na univerzi, dr. Silvano Orel Kos, prevajalko, predavateljico na univerzi.
Cerkniški župani
Obrezovi so bili ena izmed najvplivnejših cerkniških rodbin. Leta 1648 je bil Andrej Obreza, ki je istega leta napravil obok okrog lip'ce na Placu, v župnijski krstni matici zadnjič naveden kot župan, naslednje leto pa prvič kot sodnik. V času Ilirskih provinc (1809‒1813) je imel pomembni funkciji Jožef Obreza, rojen 1783, tedanji lastnik sedanje Kravanjeve hiše, ki ima na portalu letnico 1814 in inicialki J(ožef) O(breza): leta 1809 je bil trški sodnik, leta 1812 pa je bil imenovan za župana. Leta 1849 je avstrijska vlada uvedla občinske odbore, ki jih je izvolila soseska, odbori pa so iz svoje srede izvolili župana. Jožef Obreza je bil leta 1850 tudi prvi tako izvoljeni župan. Leta 1855 sta bila župana Franc Šerko, rojen 1794, in Ivan Žitnik. Adolf Obreza, sin Jožefa Obreze, je bil župan med letoma 1860 in 1871. Josipa Milavca (nekdanje sodišče, zdaj Partizanska 1) zasledimo leta 1888, ko je kot župan skupaj z odbornikoma Šerkom in Pogačnikom zaprosil za lastno okrajno sodnijo. Tistega leta je cerkniška občina na čelu z županom Milavcem, združena z narodno čitalnico in požarno brambo, priredila slavnost in veselico ob 40-letnici cesarjevega vladanja. V Slovenskem narodu so zapisali: »Brez števila zastav plapolalo je po prijaznem trgu. Vse je bilo prepreženo z zelenjem in cveticami tako, da je bila Cerknica jednaka prekrasnemu vrtu.« Za Milavcem je prišel Ivan Žitnik. Nato je bil župan posestnik in trgovec Alojzij Pogačnik, rojen 1847 (Pogačnikova hiša), za njim pa Franc Šerko, rojen 1851, ki je bil imenovan novembra 1902. Na volitvah leta 1909 se je zgodil preobrat, saj je zmagal kandidat iz klerikalnih vrst Ivan Lavrič, ki je imel trgovino z mešanim blagom v takratni hranilnici in posojilnici (zdaj knjižnica). Za njim je županoval Matija Obreza - Cibkov, rojen 1867, nato Anton Werli, rojen 1878, trgovec in posestnik, zaradi radodarnosti so ga imenovali »oče ubogih«; županovanje je začel marca 1926 in bil izvoljen trikrat zapored. Sresko načelstvo v Logatcu je njegovo delo ocenilo, da »izvršuje zadovoljivo županske dolžnosti, posebnih uspehov ni vidnih«. Janez Otoničar - Pocinov je bil župan do druge svetovne vojne in še nekaj časa med njo. Občino je od leta 1955 do 1962 vodil predsednik občinskega ljudskega odbora Cerknica Jože Telič. Do leta 1994 je bila občinska skupščina najvišji organ občine. Predsedniki skupščine občine Cerknica, ki so bili izvoljeni posredno, so bili: Franc Kavčič, Jože Telič, France Zorman, Slavko Tornič, Jože Hren, Janez Pakiž, Edvard Lenarčič, Tone Urbas, Janez Okoliš. S sprejetjem zakona o lokalni samoupravi, ki je stopil v veljavo 15. 1. 1994, so bili dani novi temelji in neposredna izvolitev županov. Od leta 1994 do 2002 je bil župan Valentin Schein, od 2002 do 2010 Miroslav Levar, od 2010 naprej je župan Marko Rupar.

 

Avtor: Marija Hribar, objavljeno v Slivniških pogledih in v knjigi Od Unca do Zahriba ...


Fotogalerija


Razglednice


Dokumenti in multimedija


favicon KJUC grb z napisom A (2) BARVNO NRP logo CMYK 02 Notranjci
Copyright ©2022, eNotranjska, Platforma Webtool6, Qualitas , Vse pravice pridržane.