Prva omemba kraja: 1260 Holaer . . . in Holaer . . .
Vasi je ime dala zdravilna rastlina – bezeg. Bezuljak in ostale meniševske vasi so bile do leta 1782 last kartuzije iz Bistre, v listinah iz zadnjih dvestotih let obstoja samostana že beremo ime Wesulak. Leta 1790 je bilo v vasi 18 kmetov, šest podružnikov in pet bajtarjev, leta 1931 je Bezuljak štel 265 ljudi. Druga svetovna vojna je vzela petdeset življenj, po njej pa so se krajani izseljevali tudi zaradi pomanjkanja gradbenih parcel. V preteklosti so moški hodili delat v slovaške, romunske in slavonske gozdove, ženske so nekaj denarja zaslužile s kuhanjem brinjevca. Konec 19. stoletja se je začelo izseljevanje. Leta 1880 je prvi bezovski par doma pustil otroka in se izselil v Brazilijo, sledili so odhodi v Severno Ameriko. Nekaj izseljencev se je vrnilo po 1. svetovni vojni, a večina le toliko, da je s sabo najprej v ZDA, potem v Kanado, odpeljala še nekaj svojih sorodnikov. Izseljenci so ostali povezani z domačim krajem, saj so denarno podprli pomembnejše projekte v vasi. Iz hvaležnosti še danes vsakemu v tujini umrlemu Bezovcu zvoni navček, eden od treh zvonov cerkve Marijinega vnebovzetja, ki je najverjetneje stala že v 12. stoletju. Povečali in barokizirali so jo leta 1743 in obnovili sredi 90. let prejšnjega stoletja. Občina Cerknica je leta 2021 pomagala pri obnovi in razširitvi gasilskega doma. Prostovoljno gasilsko društvo je nastalo leta 1933.
Pri vasi je bilo strelišče avstro-ogrske vojske, tudi za topove. Nekaj vaščanov, najdlje se je gostilna s trgovino ohranila pri Urbanovih, je takrat odprlo gostilne, dobiček so jim nosili vojaki iz vse monarhije. Vojašnice ni bilo, spali so v zasilnih barakah.
Vas ni razdelila gmajne po hišah, krave je skupaj pasel najeti čejdnik. Še pred leti so se spominjali dveh, čejdnika iz Loške doline in Jerča iz Dolenje vasi. Pastirja je vsaka hiša gostila toliko časa, kolikor glav ji je pasel. Bezovska lokev, dovolj velika za vožnjo s čolnom, je usahnila, ko so v njej prenehali napajati živino. Nasuli so jo in na njej uredili igrišče. Presahnila sta tudi izvira Dovžek in Rupa, iz studenca Beč, ki izvira blizu cerkve voda še teče. Po izročilu je zdravilna. V vasi se je ohranila ljudska razlaga imen nekaterih vasi. Kožljek je dobil ime po kozah, ki so v Begunjah pobegnile, v Bezuljak so pribezljale in v Dobcu so jih dobili.
Povzeto po prispevku Maruše Mele Pavlin, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...