Prva omemba kraja: 1499 Futsch . . .am Futsch . . .
Beč je majhna vasica, skozi katero se peljemo, ko gremo iz Cerknice proti Rakitni. Ime je dobila po bližnjem studencu. Domačini pravijo, da je bilo največje število prebivalcev, kar se spomnijo, okrog petnajst.
V franciscejskem katastru iz 19. stoletja sta zapisana na številki 4 Anton Rupar (Jurant) in na številki 3 Gregor Tavžel (Martinek).
Vas se imenuje po studencu, ki izvira v bližini. Zanimivo je, da studencu pravijo B'č (s polglasnikom), medtem ko se kraj imenuje Beč (z e-jem). Domačini opozorijo na podobnost z drugimi podobno imenovanimi kraji po Sloveniji, kot so Bač v bližini Pivke in Bič na Dolenjskem, ne smemo pa pozabiti še na hrvaško ime za Dunaj, ki je prav tako Beč. Zaradi imena se včasih kdo tudi zmoti, a tu gre bolj za menjavo z Bačem pri Pivki. »Z Dunajem nas še niso zamenjali,« se smejejo domačini, čeprav pravijo, da se veliko mimoidočih odloči za fotografiranje pri tablah.
Kljub številnim naravnim znamenitostim pa v vasi nikoli ni bilo turistične ponudbe. »Najbližje turistično naselje je Rakitna,« pravijo domačini, čeprav so se sami vedno čutili bolj povezane s Cerknico kot z Rakitno, najbrž tudi zato, ker je bila tudi upravna razdelitev večinoma takšna, da je Beč vedno spadal pod cerkniško občino. Vse tri kraje pa povezuje še ena turistična znamenitost: Jamborna cesta. Leta 1894 naj bi iz Rakitne do Trsta z osmimi pari konj peljali kar 64 metrov dolg jambor. Peljali so ga po tako imenovani Jamborni cesti, ki povezuje kar nekaj notranjskih in primorskih krajev, med njimi tudi Beč.
Povzeto po prispevku Miha Jernejčiča, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...