Pirmane ležijo 680 m nad morjem. Po turjaškem urbarju so leta 1749 na kmetijah gospodarili: Matija Pirman, Matevž Gradiščar in Štefan Pirman. Priimka, ki je dal ime kraju, v vasi ni več. Pirman se je pisala še stara mati zdajšnjih lastnikov ene izmed hiš.
Vaščani vedo povedati, da je vas v 19. stoletju pogorela kar dvakrat, v tistem obdobju so dobili tudi prvi vodovod. Voda iz bližnjega potočka je po lesenih ceveh tekla le dve leti. Naslednji vodovod so dočakali šele leta 1975. Kljub novemu vodovodnemu sistemu Cajnarje je še v rabi. Vas ima optično omrežje.
Pred drugo svetovno vojno so moški pozimi hodili tesat na Dolenjsko, Štajersko, Koroško, kar pet vaščanov je takrat odšlo v ZDA. Njihovi potomci so vas že obiskali. Tudi pri Pirmanu so služili tudi z izdelavo zobotrebcev. Prodajali so jih v Rob, pleli so peharje in košare, moški so z volmi tudi furali na železniško postajo na Rakek. Eden izmed Pirmancev se je še v Kraljevini Jugoslaviji odločil za lažji zaslužek, kupil stroj in ponarejal denar. Končal je za zapahi.
Takrat so v vasi še sejali lan, predice so ob delu pele ter pripovedovale zgodbe. Morda tudi o čarovnicah. Te so, govori vaški spomin, v podobi lučk ponoči rajale okoli vasi in teptale okoli grma, ki še danes stoji nad njo. Zaradi lanu, ki ni bil dovolj suh, je zgorela Zalarjeva »pajht´ba«, sušilnica nad hišo. V njej so sušili tudi sadje. Okoli vasi so lepi visokodebelni sadovnjaki z različnimi sortami jabolk. Za to je zaslužen predvojni učitelj iz cajnarske šole Franc Fister. Na leskovih palicah je šolarje učil, kako se drevo cepi. Ustanovil je sadjarsko društvo in v njegovem času so posadili veliko sadnega drevja.
Manj kot nekoč, a nekaj zemlje okoli vasi je še obdelane. Predniki današnjih kmetovalcev so z gajžlo naredili križ nad volmi pri oranju, požegnali prvi voz gnoja in v prvo brazdo dali vejico žegna.
Povzeto po prispevku Maruše Mele Pavlin, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...