Prva omemba kraja: 1397 Oblaczicz . . . provderschaft . . . sand Preims da selb zw . . . Oblaczicz . . .
Naselje je ob prometnici, ki povezuje Cerknico z Loško dolino, Blokami in Kočevjem. Tudi življenje v tem kraju je bilo vedno povezano s cesto – naj je šlo za furmanstvo ali prodajo ročno zdrobljenega kamenja za popravilo kolovozne ceste. V pismu Ljubljanskega glavarstva 1858 se že omenja gradnja ceste od Grahovega proti Bločicam.
Bločice se sicer prvič omenjajo leta 1397 v povezavi s »podružno« cerkvijo svetega Primoža in Felicijana. Ob obnovi stropa in strešne konstrukcije leta 1991 se je pokazalo, da so pod beležem kakovostne freske svete Katarine, svete Barbare, svete Apolonije, svetega Ahaca in svetega Andreja suško-bodeško-prileške delavnice s sredine 15. stoletja, ki so delno odkrite.
Urbar gospostev Hošperk in Šteberk, ki se v glavnini nanaša na leto 1718, v naselju Oblotchitch med drugim omenja Urbana, Matica, Matija, Andreja, Jurija Žnidaršiča. Priimek naj bi izhajal iz nemške besede Schneider, krojač.
»Včasih, še v srednjem veku, naj bi bila vas više v hribu, proti vzpetini Bočkovo, znana pa je bila tudi po čarovnicah,« je povedal Stane Štritof. Vas je kar dvakrat pogorela – leta 1854, ko so ognjeni zublji uničili premoženje enajstih posestnikov, drugič, leta 1863, pa šestnajstih. Po zapisih v zemljepisnem in zgodovinskem opisu Logaškega okrajnega glavarstva iz leta 1889 je bilo na Bločicah v tistem času 31 hiš in 155 prebivalcev.
Čeprav okolico Bločic, ki se nahajajo na severnem robu Bločiškega polja, s kraškimi znamenitostmi: Mrzlo jamo, jamo Bločico, Jamo za Šteberkom, izvirom Šteberka in Dihalnikom v Grdem dolu, danes obkroža gozd, se je ta razrasel pozneje. Prebivalci se z gozdarstvom niso ukvarjali. Zemljo so uporabljali za kmetovanje. Les je bil slabše kakovosti ter primeren za kurjenje in žganje apna. Na Bločicah so bili namreč znani tudi po »oplen'cah«, jamah, v katerih so žgali apno. »Najprej so izkopali jamo, globoko dober meter in s premerom okrog pet metrov. Okrog se je potem zabilo kole, vmes pa prepletlo z močnejšimi šibami. Te se je potem zasulo še z zemljo, napolnilo s kamenjem in zakurilo, pri žganju pa je iz apnenca nastajalo žgano apno,« se spominja Markovčič, ki je tudi sam pomagal pri žganju. Kuriti so morali dan in noč, zato so se menjavali in dežurali pri »oplen'ci«. Apno so prodajali ali porabili za zidanje. »Vse, kar smo potrebovali, smo si pridobili sami,« pravi Markovčič. »Kamen, apno ... Še največ težav je bilo z lesom,« nato nadaljuje. O pomanjkanju lesa za gradnjo priča tudi dejstvo, da so katerega od skednjev kar preselili, ker niso imeli materiala, da bi naredili novega.
Ljudje so znali kraški svet izkoristiti – čeprav je bila zaradi geoloških posebnosti zemlja suha in ni bila tako rodovitna, pa je okolje ponujalo dovolj apnenčastih kamnin, ki so jih predelali v apno ali pa jih le zdrobili in prodali in tako nadomestili pomanjkanje kmetijskega pridelka.
Povzeto po prispevku Miha Jernejčiča, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...