Hribljane so vasica s štirimi hišami in devetimi prebivalci, kjer je vse dovolj blizu in hkrati dovolj daleč. »Tu smo zdaj sami priseljenci,« pravi Slavko Kovačič, pa čeprav se je »priselil« že leta 1952. Po vojni je bila namreč vas zapuščena.
V urbarjih nadliškega gospostva 1504, 1509, 1510 se omenja podložnik Tomaž Hribar (hribar – nekdo, ki je prišel s hriba ali je na hribu), ki naj bi kraju Hribljane dal ime. Prebivalci se imenujejo Hribljanci ali Hribljanovci, živijo pa ne na ali v, temveč pri Hribljanih. Domačini vedo povedati, da sta v preteklosti tu živela dva brata, ki pa sta bila sprta, zato sta bila vsak v svoji hiši, imela vsak svoj mlin in tudi vsak svojo cesto do mlina. Ob potočku Jazbine sta bila pod Hribljanami Gornji in Dolnji Hribljanov mlin. Mlina sta danes zapuščena.
V vasi so si vodovod uredili kar sami. V enem letu so na roke izkopali, kar je bilo za izkopati. »In to na terenu, kamor danes še bager ne bi mogel,« ponosno pravijo, »in to kljub temu, da smo hodili v službo. Po službi pa kramp in lopato v roke.« V vasi je bival tudi scenarist Aleksander Marodič, med drugim podpisan pod seriji Naša krajevna skupnost in Mali oglasi.
Prebivalci vasi se strinjajo, da je kraj lep. Čedalje več ljudi ugotavlja, da je oddaljenost od mestnih središč in industrije prej prednost kot slabost. In majhne vasice, kot so Hribljane, ponujajo prav to – odmaknjenost od mestnega direndaja z možnostjo, da se zapelješ do tja, kamor je v določenem trenutku treba.
Povzeto po prispevku Miha Jernejčiča, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...