Prva omemba kraja: 1377 Merteinspach. . . in districtu Los . . . in pertinetiis plebis de Circhnitz . . . in villa de Merteinspach . . .
»Ta vas stoji ob cesti, ki pelje od Cerknice proti Ložu in je bila 10. avgusta 1861 zvečer ob 6. pogorela, česar ne bo tako hitro pozabila. Šteje kakih 45 hiš. Cerkvica ima 4 zvoničke, dva lastna, dva pa iz podrte cerkve sv. Elija, ki je stala nižej pod vasjo blizo jezera. V sredi med Cerknico in Martinjakom je bila tudi nekdaj cerkev sv. Magdalene pod sedanjo novo cesto v Uševku. Studenec, ondi izvirajoči, se še zdaj imenuje studenec sv. Magdalene,« v knjižici Cerknica in njena okolica iz leta 1863 zapiše Andrej Likar, nekdanji cerkniški kaplan.
O omenjenem studencu poroča tudi Franc Anton pl. Steinberg v svoji knjigi Temeljno poročilo o na Notranjskem ležečem Cerkniškem jezeru iz leta 1758. Pravi, da iz studenca, ki se nahaja pri njegovi pristavi, zaradi velike odprtine ob dolgotrajnem deževju nastane znaten potok, takrat pa, ko voda odteče, studenec skoraj usahne. Steinberg zapiše, da je v studencu samo ena vrsta rib – menki, ki napovedujejo prihajajočo nevihto. Znano je, da so bili prebivalci ob jezeru zelo vešči ribolova. Steinberg omenja ribolovne spretnosti Martinjcev: »V Martinjščici, običajno imenovani Martini potok, fantiči prav tako med kamenjem lovijo menke; kajti dvigajo kamne in to kar z roko lovijo menke ali pa jih nabodejo na osti in jih potem prinesejo prodajat v Cerknico.«
Prvi zapisi o cerkvah svetega Vida in svetega Elija izhajajo iz leta 1526. 1787, ko je cesar Jožef II. ukazal zapreti številne podružnične cerkve, je bila opuščena tudi cerkev svetega Elija pod Martinjakom. Cerkev svetega Vida se je ohranila, njeni največji znamenitosti pa sta leta 2007 obnovljen kasetni strop iz leta 1621 in Plečnikov zvonik, zgrajen leta 1939. Lastniki lesne tovarne, družina Premrov, so k cerkvi prispevali nov zvonik in zakristijo. Načrte je maja 1939 po Plečnikovi skici narisal Janez Valentinčič. Osmerokotni zvonik, postavljen samostojno za prezbiterijem, se prilagaja gotskemu slogu cerkve. Vaščani so leta 2015 uredili okolico cerkve, obnovili fasado in nadstrešek.
Že pred industrializacijo vasi je bila v kraju pestra obrt. V Martinjaku sta delovali žaga in kovačija, ki je bila zelo znana po orodnem kovaštvu, zlasti po izdelovanju motik in sekir. »'Šrotali' (grobo zmleli; op. a.) so. Niso mleli moke za pekovske izdelke, ampak 'oblodo' za živino,« pojasni Pakiž. Tudi Andrej Makovec v popisu mlinov in žag piše, da sta bila ob izviru Martinjščice Malnarjev mlin in žaga, pod njim pa še Piskov mlin in kovačija, koder so izdelovali sekire, v vasi je bila tudi parna žaga v lasti družine Premrov, Cesarjevih. Po nacionalizaciji je na njenih temeljih nastala martinjska stolarna.
Opustele hale so do odstranitve spominjale na nekdaj cvetočo lesnopredelovalno industrijo, ki je propadla pred slabim desetletjem. Po drugi svetovni vojni je tovarna v najboljših časih skupno zaposlovala kar 400 ljudi s širšega območja. Velika tragedija se je zgodila 3. julija 1954, ko je v velikem požaru tovarna pogorela. Stroje je delavcem uspelo rešiti. Delavci so tovarno s prostovoljnim delom obnovili; leta 1955 so že nadaljevali s proizvodnjo.
Zgodbe o čarovnicah, ki naj bi jih videli splavarji, niso zamrle. »Moj stari stric je pripovedoval, da so, ko so se pozno zvečer vračali domov s splavi, videli, kako so coprnice letele z Javornikov na Slivnico,« pripoveduje Pakiž. V Martinjaku so se godila tudi druga »čudesa«. Steinberg poleg studenca Marije Magdalene omenja še studenec Globovšek (najverjetneje današnji Kotliček), studenec pri cerkvi in studenec nad vasjo, iz katerega kmetje pijejo vodo kot zdravilo. Po opisu lege in značilnosti izvira gre za Obrh, izvir Martinjščice.
Povzeto po prispevku Maruše Opeka, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...