Prva omemba kraja: 1441 Ottenecz . . . ze Ottenecz . . .
Janez Kebe piše, da se leta 1464 na Blokah pojavi Jurij Otoničar (Ottonitsher, nekdo, ki prihaja iz Otonice). »Prvotno naj bi naselje stalo na Krlih, višje proti Slivnici,« pravi Tomaž Jakopin. »Tako mi je pripovedoval oče. Nato pa naj bi se zaradi pomanjkanja vode ljudje raje preselili sem, ker je tukaj vodni vir,« nadalje pojasni. V delu Oryctographia Carniolica o Otonici piše francoski naravoslovec in zdravnik Baltazar Hacquet (1739–1815): »Tisti kraj v teh hribih, kjer lomijo prodnik in peščenec za steklarno, se imenuje Otonica (Odenize), to ime pa izvira od petih kmetij, ki so tamkaj.«
V franciscejskem katastru iz 19. stoletja pa so navedeni na številki 1 Janez Otoničar, št. 2 Janez Otoničar, št. 3 Matija Mramor, št. 4 Anton Tekavc/Tekavec, št. 5 Luka Cimperman, št. 6 Andrej Tekavc/Tekavec. Danes v vasi stoji še sedem hiš. Nekdaj je bila najpomembnejša Županova.
Ob Mahneščici, ki teče izpod Slemena mimo Hribarjevega, Podslivnice in Mahnetov in se izliva v Cerkniščico, je stal tudi Otoniški mlin. Čez zimo pa so za dodaten zaslužek počeli različne stvari. Pri Jakopinovih so denimo pletli košare in izdelovali zobotrebce. Z razmahom industrije so se ljudje zaposlili, predvsem na Brestu, za kmetije pa potem ni bilo več toliko časa.
Dolgo tudi vodovoda ni bilo, do poznih osemdesetih let so vodo k hišam nosili iz vodnjaka ob cesti, ki vodi skozi vas. »Ker skozi vas vodi pot na vrh Slivnice, je včasih kar živahno: »Ja, kolesarji in pohodniki se poleti radi odločijo za pot tu skozi,« pravijo Jakopinovi. Tudi sami se na sprehod radi odpravijo proti Slivnici in do izvira Mrzlek. »Tja po vodo hodi kar precej ljudi, ne samo skozi Otonico, tudi čez Selšček. Lep naravni izvir je, voda z mehurčki pride ven, od naše vasi pa je oddaljen kake tri kilometre,« pravijo.
Povzeto po prispevku Miha Jernejčiča, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...