Ponikve so vas v bližini Cajnarjev, pot do tja se odcepi z glavne ceste med Topolom in Cajnarji ter prečka Cerkniščico. Na jugovzhodno stran Ponikev se dviga 791 metrov visok Klin.
V urbarju nadliškega gospostva leta 1504 se omenja Pavel iz Ponikve (Paull zu Ponickl), v urbarju iz leta 1509 pa je Pavel že dobil priimek Ponikvar (Pannickwar). Napovedne tabele grofije Turjak za inkorporirano gospostvo Nadlišek razkrivajo, da so v Ponikvah v letih 1749–1753 gospodarili Martin Sernel, Gregor Sernel, Tomaž Ponikvar, Miha Sernel in Pavel Sernel. Priimek Ponikvar se je ohranil tudi v naslednjih desetletjih, saj so v franciscejskem katastru iz 19. stoletja navedeni na številki 1 Simon Bečaj, št. 2 Martin Pirman, št. 3 Anton Sernel, št. 4 Tomaž Ponikvar in št. 5 Jakob Sernel. Po popisu iz leta 1869 so imele Ponikve v petih hišah 48 prebivalcev. Danes ni v vasi nobenega Ponikvarja, so se pa tako pisali pri Otoničarjevih, dokler se ni k njim primožil Otoničar iz Otonice.
Iz etimološkega slovarja izhaja, da beseda ponikva v množinski obliki pomeni »rahlo nagnjen svet, kotanja kake ponikalnice od njenega izvira do utoka v podzemlje«. V bližini vasi najdemo ponikalnice in izvire.
Prvotno naj bi na vrhu nad vasjo, na Antonovem vrhu, južno od Ponikev, živel graščak Borovščak. »Še vedno je mogoče videti kamne, ki so ostali od obzidja,« pravi Ivan Otoničar. »Ker pa je moral hoditi po vodo nižje, do izvirov, si je pozneje zgradil hišo nižje, tako da je bil bližje vodnim virom. To je na mestu, kjer danes živijo Štritofovi, na naslovu Ponikve 1. Hiša je popolnoma prenovljena, še vedno pa se tam po domače reče pri Borovščaku,« nadaljuje.
Okolica Ponikev je idilična. Na vprašanje, ali je v bližini naravna ali kulturna znamenitost, so prebivalci smeje odvrnili, da so že Ponikve same dovolj znamenite. Kljub temu pa v vasi ni niti turističnega ponudnika niti počitniške hišice, vikenda. Tudi gostilne se prebivalci ne spomnijo, saj so Cajnarje blizu. Zato pa različne dejavnosti potekajo v bližini. Blizu vasi je prostor, ki je ugoden za začetne jadralne padalce. Tukaj imajo ugodne pogoje, dovolj velik travnik, kjer lahko trenirajo vzlet in pristanek. Sredi devetdesetih je vas dobila asfalt, pripravo zanj so vaščani naredili kar sami. Tudi cesto, približno kilometer dolžine, so ob obilici snega kdaj morali sami odkidati. Most, ki povezuje glavno cesto in vas, je bil zaradi dotrajanosti pred tremi leti obnovljen. Pretok pod novim mostom naj bi bil manjši kot pod starim, »zaradi ograje ob mostu pa kamioni in avtobusi ne morejo več do vasi,« pravi Janko Otoničar, ki ga občani poznamo kot šoferja avtobusa.
Povzeto po prispevku Mihe Jernejčiča, objavljen v Slivniški pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...