Ime je Rakov Škocjan dobil ime po svetem Kancijanu – prilastek šent in svetniško ime Kocjan (St. Kotzian). Za cerkve, posvečene temu svetniku, in posledično tudi kraje z imenom Škocjan je značilna bližina vode, ker je bil sveti Kancijan usmrčen ob vodi.
Glede na arheološke najdbe (ostanki orodij iz paleolitika), ki so jih našli v okolici debele hoje, je dolino verjetno naseljeval že pračlovek, v okolici cerkve svetega Kancijana pa so bili najdeni tudi ostanki iz železne dobe. Tudi v času turških vpadov je Škocjan nudil zavetje ljudem iz okolice, o čemer pričajo najdbe ostankov lončene posode v udornicah pod Malim naravnim mostom. Prvi pisni vir o Škocjanu prav tako izvira iz tega obdobja – zapisnik izterjevalca »selškega sodišča hasperškega« z letnico 1526, kjer je omenjena cerkev svetega Kancijana. V poročilu o zaprtju oddaljenih podružničnih cerkva starotrškega dekana Urbana Krivica iz leta 1789 je tudi cerkev svetega Kancijana. Sta bili pa v Škocjanu nekdaj dve cerkvi. Nadučitelj Ivan Poženel v Zemljepisnem in zgodovinskem opisu Logaškega okrajnega glavarstva piše: »Na desni strani mosta, kakih 20 korakov v stran, stali ste nekedaj dve cerkvi, večja sv. Kancijana, manjša sv. Benedikta, ki ste pa zdaj razvaline, samo svetišče sv. Kancijana je še nekoliko ohranjeno.«
V gospodarskem smislu je bil Škocjan vedno povezan z gozdom. Gozd v kombinaciji s potokom Rak je omogočal postavitev žag – v Škocjanu so stale tri na vodni pogon – Zelška, Rakovška in Modčeva. Delovale so do leta 1853, ko jih je poplavila visoka voda, popravilo pa se ni več izplačalo. Danes nas na žage spomnijo le še oznaka na naravoslovni učni poti ter z mahom in grmovjem porasli kamniti zidovi.
Škocjan je edino naselje v cerkniški občini, ki je stalo na italijanski strani rapalske meje, ostanke te meje pa lahko še vedno najdemo v bližini. V Škocjanu je stala tudi vojašnica Kraljeve finančne straže – prav na mestu, kjer je danes hotel. Hotel je bil odprt leta 1963 in je bil prvi večji turistični objekt v naših krajih.
V bližini naselja ne manjka naravnih znamenitosti, po katerih je Rakov Škocjan tudi svetovno znan. Več kot 40 metrov visoka Mali in Veliki naravni most, ostanka nekdanje jame, ki se ji je udrl strop, pričata o nastanku tega območja. Sredi doline, v bližini Centra za šolske in obšolske dejavnosti Rak, najdemo izvir Kotliči, ki po deževju »bruha« vodo iz podzemlja. Jamarji so navdušeni nad Zelškimi jamami na enem koncu doline ter Tkalca jamo na drugem. Tkalca jama je dobila ime po kapniški tvorbi, ki spominja na tkalca – ta naj bi delal ob nedeljah, zato ga je bog kaznoval tako, da ga je spremenil v kapnik.
Znamenitosti Rakovega Škocjana povezuje naravoslovna učna pot, ki vodi od enega konca doline do drugega in navdušuje vse, ki najdejo ta skriti notranjski zaklad. Prav njegova odmaknjenost je razlog, da se v njem ne tare obiskovalcev. Tako je namreč od nekdaj – že leta 1900 je Simon Rutar v svojem članku v Planinskem vestniku te znamenitosti opisal kot »presenetljivo veličastne kraje, o katerih večina omikancev nima niti pojma«. Leta 1949 je postal prvi slovenski krajinski park.
Povzeto po prispevku Mihe Jernejčiča, objavljen v Sivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...