Cajnarje so razloženo naselje na nadmorski višini 620 metrov; spodnji del se nahaja ob gornjem toku potoka Cerkniščica, ki so ga poimenovali Stopnjak, drugi del pa je na terasi nad potokom. Vas ima središčno funkcijo: tukaj se srečata cesti, ki peljeta ena na Vidovsko in druga na Bloško planoto. Včasih je bilo tu živahno, saj so utrip območju dajali: pošta, trgovina, šola, gostilna, žage, mlini.
Okrog cerkve sv. Jurija nad Cajnarji, ki ima nenavadno in spoštljivo postavitev na vrhu hriba, v samoti, na Gori, je prazgodovinska naselbina. Prav lahko pa si zamišljamo, da je to pravi kraj za zmajevo domovanje in tudi za obračun z njim. Slika na glavnem oltarju prikazuje svetega Jurija v oklepu, ki na belem konju s sulico pokonča zmaja. V ozadju je rešena deklica. V župnijski kroniki je tako zapisano: »Med vsemi cerkvami v župniji stoji na najprijaznejšem kraju. Pogled nanjo vzbuja predstavo kake propadajoče srednjeveške graščine; ta cerkev je bila zelo bogata. Še leta 1840 je imela v reji 17 parov volov, v kašči pa 180 mernikov pšenice in bila je lastnica več posesti v Vipavi … 24. aprila 1892, ob žegnanju, se je pri sv. Juriju blagoslovil nov križev pot. Soseska ga je kupila pri Tomanu, podobarju v Ljubljani za 400 goldinarjev. Procesija je šla od Cajnarjev na goro. 14 fantov je nosilo postajine podobe, 28 deklic je svetilo … Veliki oltar iz leta 1893. Izdelal ga je kipar Toman. Sredi oltarja je kip sv. Jurija na konju, ki ga zakriva slika istega svetnika. Kip se odkrije samo ob žegnanju. V stranskih votlinah sta kipa Simona in Florjana …«
France Cajner (Frantze Zayner), prebivalec, po katerem je naselje dobilo ime, in je skupaj s kmetijo spadal pod gospoščino Nadlišek, kar je razvidno iz turjaškega urbarja iz 16. stoletja, bi morda znal povedati zgodbo o zmaju tako živo, da bi se človeku ježili lasje.
V Štiftnem registru grofije Turjak iz sredine 18. stoletja so zapisani štirje kmetje: Jakob Štritof s 3/16 kmetijo, Matija Volek in Jernej Cimperman tudi s 3/16 in Anton Štor z 1/8; skupaj so imeli Turjaški polovično kmetijo. V franciscejskem katastru iz 19. stoletja so navedeni: na številki 1 Jurij Štritof, na št. 2 Martin Zalar, na št. 3 Martin Volek in na št. 4 Jakob Štor.
France Žnidaršič je o obratu Iskre povedal: »Začeli so jo graditi tam, kjer je bila včasih oljarna, kuhali so olje iz hojevih vej. Po oljarni je bila mlatilnica. Za kratek čas je bila tam tudi šola. Leta 1974 so odprli obrat Iskra, ki je na začetku zaposloval 20 delavcev. Izdelovali so ojačevalce za diktafon. Leta 1974 je bilo v obratu 42 delavcev. Leta 1995, ko so Iskro zaprli, je bilo zaposlenih 56 ljudi. Prevoz na delo je bil dobro organiziran, saj je kombi pobiral ljudi od Svetega Vida, Jeršanovega, Blok. Sedaj se ljudje iz teh vasi vozijo na delo v dolino.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...