Leksikon naravne in kulturne dediščine na Notranjskem

Gorenje Otave

Prebivalstvo
Leto
Število
1869
78
1961
75
2021
43

Prva omemba kraja: 1499 Sand Andre  . . . Sand Andre . . . cerkev sv. Andreja 
Gorenje Otave s svetom povezuje državna regionalna cesta Cerknica – Rakitna, za katero so morale generacije Otavcev trdo delati. Tudi Otavščica, ki izvira Pri Požarju, nima lahkega dela, ko se prebija skozi strmo sotesko. Že osemsto let pred iznajdbo globalnega sveta se je preprosta podeželska cerkev in z njo kmečka skupnost vključila in povezala v kulturne tokove takratnega časa, ki so na Otavsko prinesli zgodnjo gotiko. V bližini vasi sta zanimiva toponima Ajdno ustje in Staro kladje, ki nakazujeta, da so tu morda živeli staroselci, naši skrivnostni prednamci.
Najznamenitejši del cerkve sv. Andreja v Gorenjih Otavah je prezbiterij s križnim obokom in polkrožnimi profili reber iz 13. stoletja. Ena izmed zgodb pravi, da so cerkev zgradili kartuzijani iz Bistre ter da so na to področje naseljevali ljudi, ki so krčili gozd. Otavska cerkev se po do sedaj znanih podatkih prvič omenja v urbarju za Vipavo iz leta 1499 kot »Sand Andre«. Pripisano je, da »Berenhart daje od dveh polkmetij po 90 šilingov«. Valvasor je v Slavi zapisal, da cerkev »S. Andreae zu Ottave« spada pod bloško faro, danes pa pod župnijo sv. Vid.
Gospostvo Nadlišek je imelo v Gorenjih in Dolenjih Otavah v 18. stoletju dve celi kmetiji. V Gorenjih Otavah je bilo pod nadliškim gospostvom devet kmetov: Gregor Zalar in Jurij Knap sta imela vsak po 5/32 zemlje, Jernej Tavželj, Andrej Zalar, Štefan Zalar in Matija Zalar vsak po 7/64 zemlje, Adam Koščak je imel 5/16, Štefan Zalar 1/8 ter Andrej Sernel 1/16.
Ime Mala Ottava prinaša zemljevid iz 18. stoletja. Na mapi Franciscejskega katastra za Kranjsko iz leta 1823 se že pojavita obe krajevni imeni Ober Ottave (Zgornje Otave) in Unter Ottave (Spodnje Otave). V Gorenjih Otavah: na št. 1 Andrej Škerl (Petričou), na št. 2 Lovrenc Korošec (Sernu), na št. 3 Matevž Koščak, na št. 5 Anton Štrukel (Primožou), na št. 6 Nikolaj Knap (Kovač), na št. 7 Jurij Zalar (Markouč), na št. 8 Matija Zalar (Adamou), na št. 9 Matevž Jakopin (Mežnarjou), na št. 10 Andrej Zalar (Mehlin), pod številko 4 je vpisana Mežnarija.
Leta 1929 so v Zgornjih Otavah ustanovili Kmetijsko strojno zadrugo »Kmetski dom«, ki je bila edina na našem območju. Nabavljali so stroje in orodje za skupno rabo. Zgradili so sušilnico sadja, v katero so hkrati vložili 21 mernikov sadja, pa mlatilnico za žito, nato gasilni dom. Otavci so bili prvi pri ustanavljanju Društva kmečkih fantov in deklet leta 1932. Društvo je prirejalo tudi gledališke predstave: Razvalina življenja, Zaklad, Naša kri … Predstave je režiral učitelj Metod Mervič. Po drugi svetovni vojni je delovalo Prosvetno društvo Otave, ki je uprizarjalo gledališke igre, imelo pa je tudi svojo knjižnico.
Otave je hudo zaznamoval 24. julij 1942. Takrat so italijanski vojaki ustrelili osemnajst domačinov ter učitelja Metoda Merviča in Viktorja Šinkovca. V Kroniki Jožeta Zalarja, Bečajevega očeta, je zapisano: »Ta strašni dogodek ne more nobena roka in pero opisati.« Ustreljeni domačini in padli partizani imajo spomenik na otavskem pokopališču.
Med obema vojnama so v Gorenjih Otavah delovale tudi dve trgovini in gostilna. Leta 1931 je v stavbi Kmetijske strojne zadruge začela delovati šola, učitelj je bil Rudolf Jeletič. Šola v novi šolski stavbi je zaživela 15. oktobra 1933, kjer se je pouk odvijal do leta 1962.

 

Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...

 

 


Fotogalerija


Razglednice


Dokumenti in multimedija


favicon KJUC grb z napisom A (2) BARVNO NRP logo CMYK 02 Notranjci
Copyright ©2022, eNotranjska, Platforma Webtool6, Qualitas , Vse pravice pridržane.