Prva omemba kraja: 1275 Hesira … pratum in Hesira (Hesur)
Naselje leži na jugovzhodnem robu Cerkniškega jezera v bližini izvirov Obrh in Cemun. Na ledini Hrastene njive so odkrili naselbinske najdbe iz bronaste dobe, nad vasjo na hribu Stražišče pa gradišče iz železne dobe. Cerkev sv. Kancijana, zavetnika pred povodnjo, je omenjena leta 1526. V starih časih so vasi rekli Vrh Jezera.
Janez Vajkard Valvasor je na začetku enega izmed poglavij v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 postavil naslednje vprašanje: »Kdo so ti, ki morajo javiti začetek presihanja jezera?« To so bili kajpak domačini z Gorenjega Jezera, čuvarji jezera.
Popotniki so se v tej vasi vedno radi ustavili. Nenazadnje je bila tu gostilna Pri Vragu, znana daleč naokoli, vanjo je rad zahajal tudi dr. Hinko Dolenc (1838–1908), sodnik v Ložu. Tako je zapisal v svojih Spominih (1881): »Oče Vrag je bil krepak mož, da malo takih, bolj velike rasti in silno plečat. Bodisi za vzdigniti, bodisi za udariti ali pa za hoditi ni mu bilo skoro para pred leti. V teh štirih letih najinega znanstva sva z Vragom dostikrat skupaj lovila po suhem in po vodi, po gozdu in po ledu, a vedno sva se dobro razumela. Meni se je mož priljubil; prijal mi je, ker je bil mož beseda, nikakor ne priliznjen, in kadar je bilo treba, svoje glave.« Čez sto petintrideset let, 30. maja 1946, je pisatelj, pesnik, politik Edvard Kocbek (1904–1981) zapisal v dnevnik: »Odpeljali smo se na ljudsko veselico na Gornje Jezero, k Petriču (Vragu). Ta domačija je zelo prijetna, stara dva sta originala, tri hčere in sin pa so lepi, zdravi ljudje. Iz kozolca pred hišo se je slišala enostavna godba …«
V vasi so imeli tudi šolo; pouk na »izpostavljeni (ekskurendni) šoli« se je začel 10. aprila 1890. Šolo je takrat obiskovalo 46 učencev.
Zaradi skupne paše skupne zemlje niso razdelili. Med Jezerci še živijo zgodbe o čednikih, pastirjih, ki so stanovali v vasi in si s pašo služili kruh. Okrog leta 1960 je bil za pastirja Otonano, poimenovan po najpogostejši uporabljeni besedi; zaradi nesreče ni mogel govoriti. Pasli so po cerkvenem lazu in gmajni, pa tudi v jezeru. Pastirje je imela živina rada, saj so z njo lepo ravnali.
Povzeto po prispevku Marje Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...