Prva omemba kraja: 1468 v župnijski pergamentni listini, ki se je ohranila v starotrškem župnišču.
Vasica Laze leži na južnem robu Cerkniškega jezera. Po ustnem izročilu naj bi jo zasnovali oglarji. Laze so tesno povezane z gozdom; so zadnja postojanka med gozdom in preostalim svetom in prva, ki te pozdravi in priskoči na pomoč, ko prideš iz njega.
Lažani pravijo, da vas nima najbolj primerne lege, saj je osojna, vse je kamnito, ni zemlje. Pa vendar bi bilo brez Laz in Lažanov gozdarjenje za lastnike iz okoliških vasi samotnejše in še težje. Tukaj so se pogovorili, popravili orodje, ustavili konje, ki so se naveličali težkega dela v gozdu in ušli gospodarju …
V gozdu nad vasjo stoji tudi cerkvica, ki je posvečena sv. Brikciju, zavetniku sirot. Prvič je omenjena v listini iz leta 1526. Pred leti so jo vaščani skupaj s tedanjim starotrškim župnikom Janezom Kebetom temeljito obnovili. Leta 1528 so vasico na enem izmed roparskih pohodov našli in opustošili turški konjeniki.
Kot v vseh vaseh ob jezeru so se tudi prebivalci Laz ukvarjali z lovom. Lažani so bili tudi kunarji − lovci na kune, saj so s kožuhovino dobro zaslužili. Loški sodnik dr. Hinko Dolenc (1838–1908) se je v lovskih zapisih spominjal »poštenjakov, ki so pili, peli in zeleni gozd ljubili ter živalsko sled po snegu rajši gledali kot svilnat lišp med zidovi.« Tako se je med njegove spomine ujel tudi lovec, izvežbani kunar Tavželj, Jurij Tavzelj (1814–1874), doma z Laz. O njem Dolenc tako zapiše: »Ko sem ga spoznal, je imel že nad šestdeset let, toda bil je še korenjak in kos vsakemu gozdarskemu trpljenju. Povedal mi je, da je bil vojak in da se je vojeval na Laškem pod Radeckim. Tavželj je bil glasen mož in je rad pripovedoval. Večkrat, ko sem ob nedeljah lovil po zgornjem delu Cerkniškega jezera, sem ga spoznal po govorjenju, ko je šel po potu, ki se vije od Lazov proti Klancu. Ni je izgrešil nobene stopinjice na snegu in na blatu po potih ali izpremembe na listju. 'Zajček, zajček je tod skakal. ̶ Vidite, vidite, srnice so tod prehajale. – Jerebi so se tu po prahu valjali.' Tako je šlo venomer in pri tem se je Tavželj gibal na vse strani in se oziral tudi po zraku.« Ko je knez Windischgraetz leta 1883 povabil cesarja na lov na medveda, je bil kot izvežban lovec pri tem prisoten tudi Tavželj. Pa ne samo to. Izkazal se je kot enakovreden sogovornik samemu cesarju. No, vsaj sam je tako pravil. Laze obiskovalcu lahko ponudijo marsikaj zanimivega. Ena izmed takšnih znamenitosti je tudi »pajštaba«, sušilnica za sadje. Včasih so jih imele vse hiše na Lazah. Zaradi požarne varnosti so bile postavljene stran od poslopij, na samo. Dobro ohranjena je samo »pajštaba«, zidana iz kamna, nastala v zadnji četrtini 19. stoletja, ki stoji v sadovnjaku Franceta Kotnika. Turistom lahko pokažejo staro kaščo z letnico 1746, ki je vsa iz lesa, razen ključavnice in ključa, ter žago venecijanko iz leta 1962, ki deluje na motor. To je drugače vodna žaga; je ročno delo Janeza Kotnika. Tudi če se je ljudem v gozdu kaj pokvarilo, če se zlomila sekira, capin, so orodje pustili kar pri njem. Ko so šli spet drugič tod mimo, jih je že čakalo popravljeno orodje.
Povzeto po prispevku Marje Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...