Vasica leži na terasi na levi strani Cerkniščice na nadmorski višini 630 m ob vznožju hriba Klin. Jugozahodno od vasi je izvir Pri koritu, na severovzhodu pa izvir Pri kotanji. Tudi Milava spada med tiste kraje, kjer je vas nastala iz ene kmetije. V turjaškem urbarju z začetka 16. stoletja je zapisan Jurij Milavec (Mulawitz). Po eni izmed razlag naj bi priimek pomenil, da je oseba prišla z Muljave, torej iz Jurčičeve dežele. Historični zapisi imena vasi: Mellava, Mellewai, Melevai.
V vasi je še živa zgodba iz turških časov, ki opeva moč in pogum Milavcev: »Za časa turških vpadov je bil tukaj gospodar Jernej, ki je z brezo mlatil Turke s hriba, da niso mogli gor priti. Obstaja še ena druga zgodba, ki gre pa tako. Tukaj so bili zmeraj veliki ljudje doma. Močni so bili. Enega Turka je s konja snel in z njim druge Turke mlatil. So se ustrašili in bežali.«
Iz turjaškega urbarja iz sredine 18. stoletja vidimo, da se je polovična huba delila: Matevž Kovačič in Gregor Bečaj sta imela po 1/8 kmetije, Primož Bečaj, Marko Bečaj in Jurij Hiti pa po 1/12 hube. V franciscejskem katastru iz 19. stoletja so navedeni: Gregor Bečaj (Hruškar) na številki 1, Martin Kovačič 2, Janez Bečaj (Bečaj) 3. Poleg domačih hišnih imen so poznana tudi šaljiva: Škafarjavi, Kojničkavi in Krtičkavi. Frančiška Kovačič je o nastanku zbadljivih imen povedala: »Pri naši hiši je bilo vedno ime Jernej, zato je ostalo Pri Jernejčkavih. Nam so rekli tudi Škafarjavi. Je vprašala ena ženska v Cerknici: 'Čigava pa si ti?' Sem rekla: 'Jernejčkava z Melave.' Ona pa: 'A Škafarjeva.' Delali so škafe pa čebre. Nisem marala biti Škafarjeva. Rekli so, da so na Melavi z mačkami orali, ker ni bilo konj. Potem so menda sosedovi dobili ene majhne konje, so bili pa Kojničkavi (T' Srejdni). So bili jezni, če si jim tako rekel. Pri Janezovih so bili pa Krtičkavi. Med drugo svetovno vojno in po njej je bilo pet žrtev, vse s številke 3 (Pri Krtu). Leta 1996 je bila Frančiška Kovačič edina prebivalka v vasi, danes jih je deset.
Frančiška Kovačič je v vasi od rojstva. »Težko življenje je bilo na Melavi. V šolo sem hodila v Cajnarje, pri Betaču je bila šola, pa na Kruščem v Možakovi hiši. Sejali smo žita, pšenico, oves, imeli po dva prašiča, voli, kravo, telička, še prej so imeli konje. Naš mlin je bil v Ponikovskem logu, imeli smo part, Ponikovci in mi. Kolikokrat sem vlekla po cel mernik v mlin. Imeli smo svoj ključ, da smo šli mlet. Potem poslopja niso več popravljali, streha je začela puščati in je razpadlo. Še prej ni bilo ne ceste ne mosta na Melavo. Čez vodo so hodili. Enkrat smo dobili en denar in sem šla kotel kupit za prašičem kuhat. Na sredi mosta pridem, položena sta bila dva trama, pa mi kolo pade v vodo z denarjem vred. Pomislim: "Kako bom to mami povedala, da mi je voda denar vzela. Pa vendarle sem bila še toliko pri moči, da sem prijela kolo, ki je še malo ven gledalo iz vode, tako da je bil tudi denar rešen, ki je bil v aktovki na bilanci. Prej je bila cesta drugje, smo vozili po ulcah gor. 1968/69 leta smo dobili cesto."
Leta 1948 so šli Jernejčkavi za dve leti na Štajersko. Frančiška Kovačič razloži: "Tam so bile opuščene kmetije in so nas povabili. Brat od ata je na Melavi ostal, potem je šel tudi on za njim s svojo familijo, pa še mater pa dve sestri je vzel s sabo. Ata in mama sta imela veliko domotožje, zato smo prišli nazaj. Radi smo imeli Melavo. Tudi brat od ata je ravno tako čez dve leti nazaj prišel."
Povzeto po prispevku Marje Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...