Gručasto naselje na nadmorski višini 795 metrov v vzhodnem delu Vidovske planote je dobilo ime po Lešnjaku, ta po leski. Na vzhodnem delu so strme grape Iške, gozdovi, na zahodu in jugu pa travniki in pašniki.
V 16. stoletju se v turjaškem urbarju pojavi ime Janez Lešnjak (Jannse Lischnagkh). Proces drobljenja prvotne posesti na več delov je razviden iz urbarja 18. stoletja, saj je bilo v vasi že šest kmetov: Martin Lešnjak je imel četrtinsko kmetijo, Matija Rupar, Andrej Ponikvar in Hanže Ponikvar so imeli vsak po eno osminsko kmetijo, Andrej Tavželj 3/16 kmetijo in Jurij Tavželj tudi 3/16 kmetijo. Če seštejemo vse kmetije, dobimo eno celo hubo, ki je bila pod turjaškim oz. nadliškim gospostvom. V franciscejskem katastru iz 19. stoletja pa so navedeni: na številki 1 Anton Lešnjak, na številkah 2 in 3 Matevž Tavželj, na številkah 4 in 5 Lovrenc Klančar in na številki 6 Valentin Rupar. Danes je v sedmih hišah 16 prebivalcev, štiri hiše so podrte, tri pa prazne.
V vasi ima korenine akademski slikar Milan Rot (1940−2015), saj je bila pri Matevžlovih rojena njegova mama Ivanka Kocjančič, poročena Rot. Oče Karel - Korle, ki je bil s Koroščega, je bil ubit kot partizan pri Hribljanih leta 1944. Rotovi otroci, med njimi tudi Milan, so prihajali na počitnice k Lešnjakom, tukaj so nabirali krhliko, jagode ter ostale plodove in zelišča, da so dobili kakšen dinar. V osemdesetih letih 20. stoletja je pri Lešnjakih prebival slovenski pisatelj Emil Filipčič. Kako je zašel v Vidovske hribe? V Ljubljani je po naključju srečal možakarja od Tavžljev, ki je iskal Maximarket. Beseda je dala besedo. Pisatelj ga je vprašal, če je tam okrog kakšna prazna bajta, kjer bi imel mir in bi lahko pisal. Tako se je Filipčič naselil v Bangalovo hišo. Domačini, ki se ga spominjajo kot prijetnega človeka, so mu nadeli ime Robinzon; verjetno zaradi dolgih las in nenavadnega življenja.
Zadružništvo ima na Vidovskem močno tradicijo, saj je bilo že leta 1920 ustanovljeno Kmetijsko društvo v Sv. Vidu nad Cerknico. V prvem upravnem odboru je bil tudi član od Lešnjakov. Lešnjakovci so z delom in materialom pomagali graditi zadružni dom pri Svetem Vidu, sedaj pa o njem ne morejo odločati, saj je šlo, po njihovih besedah, vse rakom žvižgat.
Lešnjakovci pravijo, da je vas v zatišju. Zemlja je težka, drži vlago, zato je suša ne prizadene; bolj ji škodi moča. Pogoji za pašo so dobri: »Pri Lešnjakah samo vrata od štale odprete in že so živali na pašniku.« Danijela Rupar Brenčič dopolni: »Sejali so tudi lan, trli so ga vsak na svoji kmetiji. Lan so imeli tudi za pomoč pri živini, kadar jo je kaj ujedalo. Do druge svetovne vojne smo imeli vaški mlin v Studenčnah, ob vodi, ki teče pod Lešnjaki. Tam je tudi izvir. V mlinu so živeli ljudje in mleli za vas, še sedaj lahko vidite škale, ostanke mlina.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljenem v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...