»V tihem mraku pa milo poje ščurk …«, so leta 1873 zapisali v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Pred davnimi leti so morda v tamkajšnji tihoti poslušali petje čričkov, moralo jih je biti vse polno, in poimenovali vas. Kljub današnjemu prizvoku je možno, da je to najbolj poetična označba kraja v občini.
V turjaškem urbarju iz 18. stoletja sta pri vasi Ščurkovo (Schurkovu) zapisana dva kmeta: Jernej Mramor in Jernej Gorjup, ki sta imela vsak po četrtinsko hubo; nadliški gospodje so torej imeli na Ščurkovem polovično kmetijo. Podložnika sta imela naslednje dajatve: cesarsko-kraljevi davek, in sicer kontribucije 3 goldinarje in davka 2 goldinarja, 56 krajcarjev in 2 denariča, sledi dajatev gosposki, činžni denar: 27 krajcarjev, 5/8 mernika činžne pšenice ter 1 mernik in četrt črnega mešanega žita. Prav tako sta dajala malo pravdo: 1 kokoš in pol ter 50 jajc. Ščurkovci so imeli ob vodi, ki teče med Slugovim in med Štrukljevo vasjo in se izliva v Cerkniščico, v Ščrkovcu pod Povšečim Ščurkov mlin, od katerega so morali dajati 1 mernik črnega mešanega žita. Na mlin opozarja tudi ime zemljišča v urbarju: Nad malnam. V urbarju so zapisana še naslednja ledinska imena: V doline, Na hribe, V žabjeke, Per verhouce, V štuke, Na griče, V brege, Za hišo per korite, Kernica, Per grublce, Za vertam, Špica. V franciscejskem katastru iz leta 1823, katastrska občina Štrukljeva vas, je bil na številki 1 zapisan Anton Rudolf (Anton Rudoph, Rudolph), na številki 2 pa Jurij Gorjup (Georg Gorup, Reppar), Repar.
V Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937, podatki za leto 1931, so navedli, da je bilo pet prebivalcev, v Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1968 pa, da je v naselju ena sama domačija, kmetija je bila opuščena v šestdesetih letih 20. stoletja, leta 1971 v vasi ni bilo nikogar več.
Marija Ponikvar je razložila: »Ščrkovc (Ščrkovec) je gozd, ki se razprostira med Pajkovim, Zalesom, Ščurkovim in Povšečim.« Nekdanji dvorec Nadlišek (Pajkovo), do leta 1928 je bil v lasti Auerspergov, so zaradi gospodarske krize prodali lesnemu trgovcu Karlu Kovaču iz Starega trga. Domačini pravijo, da je Kovač kupil tudi gozd. Po vojni je bilo nacionalizirano. France Šivec je povedal: »Taužente kubiku je šlo ven iz gozda.« Jože Šivec pa se je spominjal: »Moj oče je bil s Ščurkovega doma, jaz nisem dosti hodil tja. Iz Ščrkovca so les vozili ven, blizu Štrukljeve vasi je bila pa rampa, to je imela gozdna, ke so hodili s tovornjaki, da so naložili. Ščurkovci so imeli vole pa enega konja, enega so si pa sposodili, da so z dvema paroma vozili les iz Ščrkovca, to je državni gozd pod Urhom. Sekali so gozdni delavci. Samo vlačili so. Matrali so se. Gozdarili so vsi, tudi hčere.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...