Prva omemba kraja, hriba: 1260 Wartenperg . . . der perg . . . der da in deutsch genant ist der Wartenperg …
Vas Stražišče (888 m) leži na sončni legi na prevalu med Leskovico (947 m) in Špičastim Stražiščem (955 m). Stražišče je na meji treh katastrskih občin: Kožljeka, Otav in Selščka. Pod vasjo je v preteklih časih potekala meja med bistriško kartuzijo in turjaško gospoščino.
Leta 1260 je oglejski patriarh podelil Turjačanom gozdno posest na območju med Velikimi Blokami, Stražiščem, Zibovnikom, nato je meja potekala po Zali do izvira Iške na Strmec in nazaj na Bloke. Človek je bil vedno od nekoga ali nečesa ogrožen, zato je moral zaradi varnosti skrbeti tudi za »obveščevalno službo« s signalnimi ognji, ki je na nevarnost opozarjala skupnost. Ker je toponim Stražišče dokumentiran že v 13. stoletju, takrat turška konjenica še ni hrumela čez deželo, lahko samo ugibamo, pred kakšno nevarnostjo so tedaj stražili. Iz turških časov se je ohranila pripoved, da sta ogenj stražila dva človeka noč in dan. Če je gorel en ogenj, je pomenilo, da prihajajo Turki od morja, dva ognja pa da prihajajo od hrvaške strani.
Vas in prvotni prebivalec sta dobila ime od istoimenskega bližnjega hriba. V turjaškem popisu iz leta 18. stoletja so navedeni Matija Ponikvar in Lovre Stražiščar, vsak s svojo polovično kmetijo, ter Jernej Vidmar. V Štiftnem registru nekaj let kasneje pa je poleg Matija Ponikvarja zapisana brezimna vdova po Lovrencu Stražiščarju, ki je očitno umrl okrog leta 1750. Od cele kmetije sta morala turjaškim gospodom dajati naslednje dajatve: cesarsko-kraljevi davek (kontribucija in davek), ki je znašal 10 goldinarjev in 5 krajcarjev, činžni denar 52 krajcarjev, činžno pšenico 7/8 mernika ter 2,5 mernika črnega mešanega žita. Dajati sta morala tudi malo pravdo, ki je znašala 3 kokoši in 20 jajc. Živinska in ročna tlaka nista navedeni, pač pa robotni denar 6 goldinarjev in 14 krajcarjev. Od kmetije sta morala opraviti tudi vožnje tovorov brez hrane in 4-dnevno ročno tlako.
Franciscejski kataster iz leta 1823 pa prinaša dva kmeta: Lovrenc Stražiščar, Stražišče 1, ter Andrej Stražiščar, Stražišče 2. Potem se je pred več kot sto leti eden izmed dveh bratov Stražiščar odpravil v Ameriko in prodal kmetijo. In tukaj vstopi novo ime: Bizjak. Janez Stražiščar se spominja: »Ko so Hitijevi popravljali hišo, so kopali in prišli na stari tlak, na ostanke kovačije, saj je bilo vse črno. Oni niso bili kovači, posest so kupili. Bili so s Hitenega.«
Stražiščarji pa so se kljub trdemu delu in pomanjkanju znali tudi zahvaliti; pod vasjo je na križišču poleg dveh lip postavljena kapelica kot znak hvaležnosti zaradi srečne vrnitve. V notranjosti ima lesen izrezljan oltarček z Marijino podobo.
Pomemben preobrat je v življenje vasi prinesla novo zgrajena cesta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; veliko je pripomogla k temu, da so obstali v vasi. Elektriko, dvofazni tok, so dobili leta 1952, leta 1997 vodovod, leta 1999 pa so asfaltirali cesto.
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...