Leksikon naravne in kulturne dediščine na Notranjskem

Koščake

Prebivalstvo
Leto
Število
1869
10
1961
10
2021
4

France Koščak iz Otav je tako pripovedoval: »Koščak naj bi bil prvi človek, ki se je naselil tu; lesena hišica naj bi bila. Sedaj je tam, sredi vasice, zloženih samo še nekaj kamnov. Koščaki naj bi prišli iz Grosuplja, tam je Koščakov hrib.« Koščaki so trdni ljudje, ki vztrajajo po otavskih vasicah. Morda so dobili ime po rakih koščakih ali orehih koščakih; obe vrsti odlikuje trda lupina.
V turjaških tabelah iz leta 18. stoletja sta v vasi navedena dva kmeta: Jurij Rot in Jožef Repar, ki sta imela vsak po eno četrtinsko kmetijo. V franciscejskem katastru iz 19. stoletja sta pri vasi Koščak zapisana na številki 1 Primož Repar (Koščakou Primož), na številki 2 Pavel Rot (Koščakou Poule); torej se je domače ime Koščak ohranilo. Leta 1931 je bilo v vasi 25 prebivalcev, leta 2018 pa jih je manj kot prstov na eni roki. Vas predstavljajo tri hiše in brunarici.
Med drugo svetovno vojno in po njem je bilo v vasi sedem žrtev. O dogajanju med italijansko ofenzivo julija 1942 je pripovedoval Ciril Debeljak, ki se je pogovarjal z zdaj že pokojnim Koščakom iz Otav, saj je ta pokol doživel: »Moške so pobrali po seznamu in imeli zaprte v otavski cerkvi, smo jih hodili gledat, lahko bi ušli. Samo takrat ni noben videl vzroka, zakaj bi bežal, ker ni noben nič naredil. Potem so jih odpeljali; italijanski vojaki so jih postrelili z mitraljezi.« Mrtve so Otavci pripeljali s tremi vozovi in jih pokopali v tri velike jame na otavskem pokopališču. Bili so doma iz Otav, s Kranjčega, Koščakov. Med žrtvami italijanskega nasilja nad civilisti sta bila tudi gospodarja kmetij. Ciril Debeljak pojasni: »Ubili so Jožeta Rudolfa (1912−1942), brata od moje matere, in Janeza Reparja (1905−1942). Moj oče Jože Debeljak je bil iz Loškega Potoka. Bil je v koncentracijskem taborišču Buchenwald, prišel nazaj in spoznal mojo mamo. Oče ni hotel ostati v Kočevski Reki, v vasi Koče, ker je dejal, da je bil že dovolj dolgo za mrežo, saj je bilo to po vojni zaprto območje. Tako so prišli sem na Koščake.« Pri Koščakovih se trije niso vrnili iz Vetrinja, med njimi gospodar Alojzij Zakrajšek (1890−1945), eden je padel v boju. Mladoletna Marija Cej (Gurska) je tudi nesrečno umrla med vojno. Ciril Debeljak nadaljuje: »Koščakova hiša, glavna v vasi, je bila pa nacionalizirana.«
Milena Koprivnikar tukaj prebiva že 30 let. Mož je to kupil od Helene Cej iz Preserja, še pred njo je bil lastnik Gruden, ki je živel v Bistri. Mož je prišel sem, na Guro, kot pravijo temu delu, že enih deset let pred mano, saj sem bila takrat še v službi. V razvalinah so domovali slepci, krastače. Ni bilo elektrike. Fantje s Koroščega so mu prišli pomagat. Imel je fičkota in je hodil po zidarja v Topol. Mnogo ljudi mi pravi, zakaj sem tukaj gori. 'Prodaj in pojdi v mesto!' Pa si mislim, da je bilo tukaj vloženega preveč truda, da bi šla v mesto. Kaj bi delala v mestu? Hodila po cesti in štela avtomobile?«
Ciril Debeljak zaključi: »To je perspektiven kraj tudi zaradi ceste, ki pa je kar obremenjena, tudi z Blok gredo tle čez. Pride do Podpeči in ima že mestni avtobus. Marsikdo se tukaj ustavi. Čez vikend je tukaj ogromno kolesarjev. Ko se ustavijo na vrhu, lahko vidijo Karlovico na Cerkniškem jezeru.«

 

Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...

 


Fotogalerija


Razglednice


Dokumenti in multimedija


favicon KJUC grb z napisom A (2) BARVNO NRP logo CMYK 02 Notranjci
Copyright ©2022, eNotranjska, Platforma Webtool6, Qualitas , Vse pravice pridržane.