Vas na skrajnem severu Vidovske planote na nadmorski višini 750 metrov nad soteskama potoka Zale na severu in reke Iške na vzhodu, ki izvira pod vasjo Lužarji na Bloški planoti. V dolomitno podlago je Iška izdolbla 300 do 400 metrov globoko sotesko in tako ostro razmejila dve slovenski pokrajini: Notranjsko in Dolenjsko. Ob sotočju Iške in Zale je tudi meja štirih občin: Cerknice, Brezovice, Iga in Velikih Lašč. Osredek je največje in najbolj odmaknjeno naselje v Vidovskih hribih. Tu se je rodil duhovnik, teolog, pisec, prevajalec, predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, kandidat za svetnika Anton Strle (1915−2003).
Turjaški so imeli v sredini 18. stoletja v Osredku šest celih kmetij, kar je razvidno iz urbarja. Polovične kmetije so imeli: Martin Hiti, Hanže Zalar, Hanže Klančar, Štefan Klančar, Matija Kernec, Andrej Šemec, Jakob Lenič; tretjinske: Hanže Pajk, Jurij Šilc in Jakob Šilc (priimek Šilc pozneje preide v Šivc); po tri osmine hube sta imela Štefan Kocjančič in Jurij Jakopin; četrtinske hube pa Luka Hiti, Andrej Kališar in Martin Milavec.
Naselje sestavljajo zaselki: Kuš'č grič, Mik'č konc in Grič. Mapa Franciscejskega katastra za Kranjsko iz leta 1823 prinaša naslednja imena: per Mikzah, pod Zirku, na Gritsch, pri Lusze. V katastru je pri kmetih Adamu Leniču, hišna številka 1, zapisano tudi domače ime Mikič Ta Duleini, pri Martinu Šemecu s hišne številke 2 pa Mikič Gureini. Najprej je bil v Osredku naseljen Mik'č konc, saj so prvi prebivalci prišli z iške strani. Sledove prve hiše na predelu, kjer je zdaj gmajna in se imenuje Na Ravencah, lahko opazi samo tisti, ki za to ve; teh pa je malo.
V cerkvi sv. Primoža in Felicijana, ki je iz sredine 16. stoletja, so trije oltarji; glavni, posvečen mučencema, je iz leta 1840. V župnijski kroniki je zapisano, da je cerkev leta 1905 dobila »novo streho iz pločevine. Delo je izvršil vrhniški mojster Bogdan Oblak, domačini so preskrbeli les.« Leta 1911 pa so bila opravljena naslednja dela: »Zvonik se je ometal in pobelil s cerkvijo vred. V cerkvi, pod zvonikom in v zakristiji se je napravil nov tlak iz cementa. Vhodna vrata so se nova napravila.« Cerkev ima v neposredni bližini še eno znamenitost: mogočno lipo.
Pravijo, da se Turki niso upali priti v vas. Bili so vse naokoli: v Krvavi Peči, pri Lešnjakih, na Rakitni, samo v Osredku ne … Obiskale pa so jih črne koze. Kužno bolezen je v vas zanesel čevljar, ki je prišel z Rakitne. Anton Intihar pripoveduje: »Leta 1919 je v vasi zaradi črnih koz umrlo 19 ljudi v enem tednu. Takrat je sem prišel doktor Josip Červeny in tako so cepili vso vas. Ljudje niso smeli iz vasi. Za pogrebce so kar na prag gostilne postavili vino. Če bi še eden umrl, bi jih morali začeti pokopovati v vasi. Britof imamo pri Svetem Vidu. Mrliče so takrat vozili k Fari, prej pa celo v Lož. Enkrat so z enim mrličem hodili štiri dni pa štiri noči, da so prišli do Loža, da so ga pokopali. Ena huda zima je bila in tako so nastale tudi bloške smučke.«
Osredek je med vojno veliko pretrpel. Italijanski vojaki so leta 1942 zažgali vsa gospodarska poslopja, ustrelili sedem partizanov, 16 vaščanov pa so odpeljali v zapor v Ljubljano. Avgusta 1942 so italijanski vojaki na Radleku ubili 12 Osrečanov, kmetov, nedolžnih ljudi. Leta 1944 so vas bombardirala nemška letala. Vseh žrtev vojne je 26.
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...