Gručasto naselje na terasi nad potokom Cerkniščica; kjer so bile včasih njive, so danes travniki in mešan gozd. Nove hiše so zrasle tudi pod starim vaškim jedrom ob cesti Begunje–Cajnarje.
V urbarju nadliškega gospostva z začetka 16. stoletja sta zapisana Matija in Jernej Repar. V urbarju iz 18. stoletja sta navedena Gregor Bečaj in Jurij Štritof, vsak s četrtinsko kmetijo. V franciscejskem katastru za Kranjsko je na številki 1 zapisan Jurij Bečaj, na 2 pa Jernej Zalar. Leta 1889 je pri Reparjih v dveh hišah živelo 20 ljudi. Zdaj je sedem hiš, tri so prazne, in osem prebivalcev.
Domačijo (Reparje 1) so sestavljali: hiša, pred katero je rasel ogromen kostanj, kozolec, skedenj, hlevi, uljnjak (čebelnjak). Na mestu, kjer so bili hlevi, so naredili novo hišo. V stari hiški so okrog leta 1850, za časa življenja Gregorja Bečaja, imeli tudi trafiko. Prodajali so saharin, šibice, tobak in ostale drobnarije, ki so bile shranjene v zidni omarici v »hiši«, kjer je bila tudi krušna peč. Kje so kupovali blago, ki so ga prodajali, se danes ne ve.« Nataša Zakrajšek: »Ta naša stara hiša je bila verjetno prva v tej vasi, potem so razdelili kmetijo med dva brata. S pomočjo župnijskih matičnih knjig rod spremljam od Gregorja Bečaja naprej. Leta 1846 se je poročil z Nežo Kranjc iz Dobca. Gregor je zelo mlad umrl, nista imela otrok. Sama ženska je ostala na kmetiji, ponovno se je poročila s Tomažem Korošcem z Jeršanovega iz trojiške fare.« Od domačije (Reparje 2) sta se do danes ohranila hiša in kozolec toplar, ki ima na vsako stran po tri okna in čelno brano s križnim prepletom, skedenj je pogorel. Časopis Clevelandski Slovenec je marca 1909 prinesel novico, da je 28-letnega Franka Bečaja od Reparjev v West Virginiji povozil vlak. Nameraval je oditi domov, saj naj bi kot najstarejši sin prevzel kmetijo. Zapisali so, da je v starem kraju zapustil starše, brata in sestri.
Reparjev mlin in žaga
Nataša Zakrajšek ju takole predstavi: »Takoj, ko greš na Milavo, pa še malo naprej, tam, kjer je en jez ob cesti, sta bila mlin in žaga. Zdaj ni nič več videti. Lastniki so bili: Sernel (Jaklov) iz Ponikev, Otoničar (Poletov) iz Ponikev, Ivana in Franc Kranjc (Andrejeva) iz Cajnarjev in Jože Korošec od Reparjev. Po starem se je reklo, da so imeli part (pravico). Mleli so svoja žita.« Mlin in žaga sta bila opuščena leta 1963. Potem so vozili les na žago v Ponikve, na kremensko žago, na Herblanovo žago. Mlinski kamen od Reparjevega mlina je položen na jesenov odritek pred hišo Reparje 1.
Vodovod so si Reparci naredili že konec 19. stoletja, voda je bila speljana po ceveh, narejenih iz bora. Pozimi so plužili tako, da je šel Bombačev s Kruščega s konjem, ki je vlekel hlod. Na prostoru, kjer je bila mlatilnica v Cajnarjah, so bile gledališke predstave, gostilna je bila pri Zalarju. Ko je bila še živina, je bila tukaj pri Reparjih osemenitvena postaja, postavili so rdečo zastavo, zapičeno v gnoj. Sem so vozili krave iz Podslivnice, s Hribarjevega, od Hruškarjev ... Tako je bilo še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...