Vasica na Vidovski planoti na slemenu med potokoma Mrzlek in Globoča. Ljudsko izročilo govori o ajdovski naselbini. Danes je to naselje z nekaj hišami, predvsem počitniškimi.
V turjaškem urbarju iz 18. stoletja sta pri vasi Gora (Dorf am Perg) navedena podložnika Matija Knap in Matija Zalar vsak z osminsko kmetijo. Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja je vas označena po prvotni kmetiji Pri Miklu (Mikoll, Mikuli). V franciscejskem katastru iz leta 1823 je zapisana kot Gorra; na številki 1 je prebival Jurij (Georg) Zalar (Čohauc), na številki 2 pa Matija Knap (Melauc).
V kroniki Vidovske župnije je zapisana zgodba iz 18. stoletja. »Nad potjo, ko se pride iz gozda Kruščega proti Anžku, je senožet, Prisežnica imenovana. Neki mož z Gore je po krivi prisegi te njive dobil. Ko se je od sodnije vračal proti domu in na ponikevsko žago prišel, je tam vprašal – ves črn in neznan – ali ste že videli eno ferdamano dušo. Živel ni dolgo potlej. Po njegovi smrti še vedno baje kdo vidi kakšno znamenje: vidijo moža, ki kozla jaha … Rajnka Mica Štor je zapazila pod Prisežnico ognjenega moža na konju … itd. Pravijo, da v prejšnjih časih na Prisežnici sena posušiti niso mogli – ali je seno sapa vzela in ga raznesla, ko so na voz nakladali, ali se je spridilo … itd.«
Obiskovalčeve oči se ustavijo na lepo obnovljeni hišici (Gora 1). Negovan vrt z elementi divjine prehaja v travnik in pašnik, na katerem se paseta dve islandski kobili. Okrog hiše rastejo trije veliki orehi, povezani v liku trikotnika, tročana. Janez Čerin pokaže kopiji pomembnih fotografij, na katerih je požgana domačija. »Leta 1942 jo je požgala italijanska vojska. Zgorela sta tudi štala, ki se je držala hiše, in kozolec. Vidimo, kako je bila takrat pokrajina gola, neporaščena. Fotograf je šel na lipo, da je naredil posnetek.«
Janez Rot je povzel: »Bilo je devet otrok, pisali so se Zalar, mama je bila Marija Bečaj od Reparja, Miškarjeva, oče Jakob je bil dolga leta v Ameriki, bil je gozdni delavec, potem je star prišel nazaj. Po dveh letih, ko je bil tukaj, je umrl; okrog leta 1960. Umrl je med potjo, ko je šel iz Cajnarjev domov, če greš proti cerkvi sv. Jurija, je ena debela hruška, tam so ga najdli, kap ga je. Lastniki so domačijo potem prodali.«
Janez Rot, ki živi v Ljubljani, je povedal tudi zgodbo svoje družine: »Moja mama Jožefa Usenik je bila doma iz Krvave Peči, poročila se je z Jožetom Rotom, doma je bil iz Raven. Na Gori je bila njegova teta, imela je dva sinova, ki sta v 1. svetovni vojni oba padla.« Eden izmed njiju je bil 23-letni Janez Knap, ki je padel pri Črnovscah leta 1915. Marija Knap je prosila Jožeta Rota, da bi prišel na Goro, saj ji je hodil pomagat, ker sta bila sinova v vojski. Janez Rot je nadaljeval: »Moj oče je bil pet let v Ameriki. Bil je samouk, mizar, v Ameriki je delal klavirje. Tudi njegov stric je bil v Ameriki. Na Gori je dokupil gozdove, zemljo. Tako sta začela z mamo tukaj živeti in gospodariti. Rodilo se je šest otrok. Oče je imel več funkcij v Dravski banovini, bil je tudi predsednik Sadjarskega društva v tem okrožju.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...