Nekdanja vasica v južnem delu Vidovske planote na slemenu ob cesti od Topola proti Gori. Od zaselka je ostalo le nekaj ruševin. Na nekdanje življenje in pridne roke spominja sadovnjak starih hrušk in jablan.
Vasico Gošič na vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja predstavljata dve zgradbi, označena pa je po domačem, hišnem imenu Ánžek (Antschek). V štiftnem registru grofije Turjak z inkorporiranimi gospostvi in imenji – tudi iz sredine 18. stoletja – pa je ime vasi zapisano kot Goschitsch. Kmet Janez (Hanže) Oblak (Gošič 1) je moral od osminske kmetije nadliškemu oziroma turjaškemu zemljiškemu gospodu sredi 18. stoletja dajati 1 goldinar in 45 krajcarjev cesarsko-kraljevega davka, plačeval je tudi 1 goldinar robotnega denarja. Poleg vožnje tovorov brez hrane je moral opraviti tudi dvodnevno ročno tlako. Činžnega denarja, činžne pšenice in male pravde mu ni bilo treba dajati. Iz franciscejskega katastra iz leta 1823 je razvidno, da je na hišni številki Gošič (Goschich) 1 gospodaril kmet Oblak, po domače Ánžek (Anschek). Po Oblaku je bil gospodar Cimperman, Ánžek gornji. Hiša je bila na gričku. Franc Stražiščar je v otroštvu nekaj časa živel v Gošiču: »Pri Ánžku – gornja hiša – Cimperman je bil zidar, se je v Topol preselil, v Gošiču je dal v najem. Med drugo svetovno vojno leta 1942 so v gornjo hišo, ki je bila prazna, prišli partizani s Kožljeka, so bili izdani, zato so Italijani hoteli zažgati hišo, so pa samo stopnice zgorele za v cimer, ni hotelo goreti.« Stanislav Zalar s Kruščega ima na Gošič mladostne spomine: »Pred njihovo hišo je rastel en zelo debel oreh. Okrog leta 1950, ko sem tam krave pasel, je hiša še stala, samo streha ni bila več v dobrem stanju, od štale je bilo samo še obzidje.«
Sredi 19. stoletja je spodaj ob cesti zrasla še hišica Gošič 2, kjer je živel Ánžek spodnji s priimkom Tekavc. Zadnja stalna prebivalka vasi iz družine Tekavc je bila Marija Tekavc, Gošič 2, ki jo je avgusta leta 1934 umoril ropar; o tem so pisali vsi tedanji časopisi, tudi izseljenski v Ameriki in Argentini, ki je novico objavil celo na naslovni strani. Marija Tekavc je živela sama v vasici, njeni sinovi so bili v Ameriki. Njenega sedemnajstletnega sina Janeza Tekavca lahko zasledimo na seznamu potnikov na ladji La Gascogne leta 1903, ki je pot začela v francoskem pristanišču La Havre in končala v New Yorku. Potoval je skupaj z Janezom Reparjem z Gore 3. Oba sta v vprašalniku navedla, da gresta v Ashtolo, okrožje Somerset, Pensilvanija, kjer je bil Reparjev brat Franc Repar; v tem predelu so Slovenci delali v rudnikih in v gozdu. France Stražiščar: »Spominjam se, da je bila na hiši v Gošiču tabla 'tobačna prodajalnica'.«
Velikokrat so znamenja ob poteh nastala v zahvalo za srečen razplet hudih dogodkov. Franc Stražiščar je o razpelu v Gošiču povedal: »Je bil eden iz Ponikev, je šel v semenj, je nekaj prodal, so ga napadli in pretepli. Je ostal živ. V zahvalo je pa bugca postavil.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...