Vedoželjno uho vedno rado prisluhne človeku, ki zna povedati zgodbe, postavljene na začetek vseh pripovedi o kraju in prehajajo iz roda v rod. Grad Šteberk, ki je bil eden najmogočnejših gradov na Notranjskem, se večkrat pojavi v zgodbah, še posebej v objezerskih vaseh. Slavko Mahne o nastanku vasi pove naslednje: »Moj oče so govorili, da naj bi Goričice nastale v času, ko so čarovnice žgali; zasnovali naj bi jih inkvizitorji. Goričani so bili zavezniki, podrepniki štebrških graščakov. Goričani so požgali celo vas Bočkovo, ki je bila med Lipsenjem in Goričicami, ker naj bi bile tam čarovnice. Jama pa naj bi bila tukaj na vrhu Goričic, takoj ko se na klanček pride desno. To jamo so nedolgo nazaj zakrili. Tam naj bi kurili čarovnice.« Edvard Ule, ki tudi prisluhne zgodbi, doda: »Med obema vojnama so skoraj točno tam trli lan. To območje se imenuje Staje, ker so bile ograde. Tam je bila ograjena vaška živina.« Slavko Mahne v nadaljevanju pogovora povleče vzporednico z vasjo Otok. »Na Otok so naselili štebrškega nezakonskega otroka in so mu rekli mulc. Tako se vsi pišejo Mulc. Podobno sem predvideval, da je bilo na Goričicah, da je prišel nekdo z gradu sem, na Goričice, ker je to tudi takšna majhna vas. Moj oče so govorili, da smo z Otočani sosedje na daljavo. In če je bila voda v jezeru, smo se slišali, če smo kričali čez.«
V vasi sta dve hiši, ki sta z odlokom razglašeni za kulturni spomenik. V Češencovi s slamo kriti hiši je na ogled črna kuhinja z ognjiščem, hiša (soba) s tramovnim stropom z letnico 1791, obokana kamra in majhna kašča nad kletjo. V sedemdesetih letih 20. stoletja je bil v hiši polharski muzej. Domačijo Pri Ulečih pa sestavljata pritlična zidana hiša z nadstropno kaščo in hlev s skednjem. Hiša, zgrajena leta 1770, ima zunanji arkadni hodnik in poševni vhod s portalom z letnico 1830. Edvard Ule razloži, da so bili stebri, ki so vzidani pri hiši in so morda od grajske kapele ali pa od cerkve sv. Roka, kupljeni na licitaciji. Takrat so prodali tudi sejemske pravice in patrona v Lož. Tako je vas dobila denar.
V vasi pod cesto je Hlepinov mlin, ki stoji ob Goriškem brežičku. Zaradi močvirnega in poplavnega sveta je mlin, kot pojasni Danica Kranjc, postavljen na kolih: »Kadar je bila prevelika voda ali pa suša, se ni dalo mleti. Mlin je voda zalila leta 1851, 1928, 2000, večkrat pa je bilo jezero prav do hiše ali do praga v hišo. V mlin so vozili žito tudi v čolnih iz vasi Otok.« V bližini mlina je še izvir Zlatavec, ki pa nikoli ne presahne. Pod Goričicami se nahaja največje prehodno barje v Sloveniji ‒ Dujce, kjer domujejo in gnezdijo vodne in močvirne ptice, metulji pa tudi redke rastline (srednja rosika, loeselova grezovka …). V vasi je potresna opazovalnica, zgrajena leta 1975. Nahaja se en kilometer od idrijske tektonske prelomnice, ki se vleče od Idrijskega prek Cerkniškega jezera.
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...