Leksikon naravne in kulturne dediščine na Notranjskem

Korošče

Prebivalstvo
Leto
Število
1869
19
1961
11
2021
3

Gručasto naselje sredi Vidovske planote. Med drugo svetovno vojno je italijanska vojska vas popolnoma opustošila. Lipa pri hiši Korošče 2 je z odlokom razglašena za naravno znamenitost. Od leta 2016 na Koroščem stoji tudi samodejna meteorološka postaja.
V turjaškem urbarju z začetka 16. stoletja sta zapisana Štefan in Luka Korošec (Korosetz), kar si lahko razlagamo, da so Korošci prišli s Koroškega. V urbarju iz 18. stoletja je posestna enota Korošče s številko 55 razdeljena na dve polovični kmetiji, ki jih je imel podložnik Jernej Korošec. V franciscejskem katastru iz leta 1824 so navedeni trije kmetje: na številki 1 Janez Zalar (Ta Duleini Korošec), 2 Anton Korošec (Ta Goreini Korošec), 3 Andrej Bečaj (Podružnek). V Klančarjevi hiši so nekdaj živeli turjaški služabniki, ki so skrbeli za imetje grofov. Zalarji (Jakel) so s Koroščega odšli leta 1903.
Marija Lešnjak pripoveduje o medvojnem dogajanju: "Ko je bila italijanska ofenziva julija 1942, so italijanski vojaki na vasi našli orožje za partizane v hiši, ki je bila takrat že groblja, prazna. Potem so vse moške pobrali po vasi, takrat je bil še od ata brat pri nas. So bili vsi pri nas v špajzu zaprti: Tone Rudolf, Tone Tekavc, Jože Rudolf, naš ata Tone Rudolf. Klančarja (Tekavca) so na Bloke odpeljali, ostale tri pa na Rab. Samo Jože, brat od ata, se je vrnil z Raba. Moj oče Anton Rudolf je leta 1942 umrl v taborišču na Rabu. Ostala je mama, jaz in moj bratec. Italijanski vojaki so požgali gospodarska poslopja in nas okradli. Imeli smo šest, sedem glav živine, notri so vse pobrali, tudi žlice. Hiša je ostala. Takrat je bil še stari ata živ. Ko je gorela štala, skedenj, kozolec, so rekli, da moramo proč, stari ata je ležal na peči in ni hotel iz hiše. Je rekel: Ne grem nikamor, pa naj zgorim!"
Jože Rudolf je tudi ostal brez očeta: "Moj oče Anton Rudolf je bil od Koščakov doma. Tle na Korošče se je oženil. Ata je bil interniran na Rab, potem je v bolnici na Sušaku po osmih dneh umrl. Mama je ostala sama s štirimi otroki. Tudi Antona so leta 1942 ustrelili italijanski vojaki na Bloški Polici. Pri hiši so ostali žena in otroci: dva fanta in tri dekleta."
Marija Lešnjak je o letih po vojni povedala: "Nismo imeli poslopja, saj je vse zgorelo. Po vojni je mama kozolec potem odkupila, da smo ga postavili. Zadaj za hišo je bila kovačija, ata je bil kovač. Tam smo imeli prašiče, živino, potem smo naredili štalo, seno smo pa na podstrešje nosili. Mater je bil. Medvojni čas je bil hud, povojni pa tudi. V šolo smo hodili k Svetemu Vidu, pozimi smo se menjavali, kdo bo šel gazit naprej."
Jože Rudolf spregovori o pitni vodi: "Vodo smo imeli 200 do 300 metrov spodaj, tam je studenec. Ko sem bil otrok, smo jo večinoma nosili, nato smo začeli delati štirne, potem pa tudi štirne niso bile več zadosti, smo pa vodovod naredili. Prejšnji gospodarji so imeli pa bače, take sode na premi, pa so vozili. Mi smo s kravo vozili. Bila sta dva toka, izvir vsak zase; na zgornjem je pila živina, na spodnjem je bila voda za vse ostalo. Pozimi ni zmrznila. Vedno smo imeli dvoje živine, kravo pa telička, prašiča pa obvezno."

 

Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...


Fotogalerija


Razglednice


Dokumenti in multimedija


favicon KJUC grb z napisom A (2) BARVNO NRP logo CMYK 02 Notranjci
Copyright ©2022, eNotranjska, Platforma Webtool6, Qualitas , Vse pravice pridržane.