Leksikon naravne in kulturne dediščine na Notranjskem

Zibovnik

Prebivalstvo
Leto
Število
1869
4
1961
6
2021
0

 

Prva omemba kraja: 1433 ... Sebonikch . . . perg genant Sebonikch ...
Zaselek na 790 metrih nadmorske višine leži na severovzhodnem vznožju hriba Leskovica (947 m), zahodno od Vidovske planote. Zibovničani, kot so jih poimenovali drugi, so sami sebi rekli Lazarji, vasici pa Laz oziroma Laze.
Ker je bil Zibovnik na mejni točki med bistriškim in turjaškim gospostvom, je toponim  ̶  vrh, zaselek (perg genant Sebonikch)  ̶  v listinah prvič omenjen julija 1433, saj so se takrat prior Andrej iz Bistre in konvent ter na drugi strani Herbart Turjaški, brata Volker in Engelhard Turjaški in njihov sorodnik Jurij Turjaški poravnali glede sporne meje in obmejne posesti. Na mapi franciscejskega katastra iz leta 1824 je na meji s katastrsko občino Kožljek zapisano ime Per Widmarjevih Lasah, v katastru pa je naveden Anton Zalar (Lazar). Stari oče Janez Zalar je Milanu Škrlju pripovedoval, da je hiša prvotno stala na hribu Zalake v smeri proti Kožljeku, kjer so še vidni njeni sledovi   ̶   na Lazu  ̶  pozneje pa so, da bi bili bližje vodi, hišo zgradili nižje: »Najprej je bil Vigmar (Vidmar), potem Kovačič, in ta Kovačič, morda tudi Vidmar, pozabil sem vrstni red, se je preselil niže zaradi vode.« Milan Škrlj poudari: »Nikoli nismo uporabljali ime Zibovnik, razen kadar smo imeli namen poudariti uradni obstoj. Ta jasa s hišo je za nas bila Laze.«
Milanovo mamo Manico Zalar, rojeno leta 1905, je pri Svetem Vidu poučevala učiteljica Nela, ki se ji je »hiša v Lazah, sredi jase, zdela kot v bajki«. Milan Škrlj je svoje spomine na hišo tako strnil: »Stara lepa hišica, pokrita s slamo, ki jo je ob močnejšem neurju odnašal veter, gredice ob hiši, dva visoka oreha, hlev, listnjak, sadovnjak za skednjem, kozolec, kapelica in vse naokrog gozd, ki se mi je vedno zdel kot prijetno zavetišče. Hiša je bila grajena na starinski način, z oboki in nadstropjem. Spodaj je bila velika veža, kjer je stal čeber z vodo za pitje s korcem, s katerim smo jo zajemali. Na začetnem delu poti od hiše do grabna, ki so mu rekli ulice, je bila ob straneh živa meja iz grmovja. Viktor Zalar, rojen leta 1942, se spominja: »Po tej poti smo vsak dan dvakrat gonili napajat živino in z volom »na kulah« vozili vodo v čebru, ki smo jo imeli za kuhanje in pitje. Maln je bil blizu Katerna, verjetno je bil dostop od tam, žaklje so nosili na hrbtu. Mleli so tudi kmetom iz drugih vasi. Čez ta potok je vodila ozka brv, naprej se je pa po stezici po bližnjici prišlo v sosednje vasi: Otave, Župeno, Beč. Brv, obtesan debel hrast, položen čez potok, je nekajkrat odnesla voda. Prej te ceste od Katerna do Zibovnika sploh ni bilo. Je bil kolovoz, steza.
Najprej te v Zibovniku pozdravi kapelica z Marijinim kipcem, ki je edina stavba, ki je ostala od prvotne domačije. Milan Škrlj razloži: »Ko sem bil majhen, je bila v kapelici slika mojega starega očeta Janeza, ki jo je prinesel iz prve svetovne vojne, iz ujetništva. Domačijo je med vojno, jeseni leta 1943, požgala nemška vojska. Milan Škrlj je občudoval uro, ki jo je vzdrževala stara mama, saj je kolesje mazala s petelinjim peresom, namočenim v olje. »Enkrat sem šel k njim, v Zibovnik, po vojni, pa vidim uro. Sem izrazil željo, da bi jo vzel, ko ne bo več delala. Ko sem potem enkrat spet prišel, sem videl, da ure ni. Vprašal sem, kje je. Nesli so jo na podstrešje. Tako sem jo dobil. Nesel sem jo k urarju. Še danes je v delujočem stanju, na zadnji strani ima letnico 1809.«

 

 Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...

 


Fotogalerija


Urbar


Razglednice


Dokumenti in multimedija


favicon KJUC grb z napisom A (2) BARVNO NRP logo CMYK 02 Notranjci
Copyright ©2022, eNotranjska, Platforma Webtool6, Qualitas , Vse pravice pridržane.