Leksikon naravne in kulturne dediščine na Notranjskem

Mahneti

Prebivalstvo
Leto
Število
1869
46
1961
49
2021
14

Vas je dobila ime po prvotnem prebivalcu Mahnétu. Eden izmed prvih, ki jo je omenil, je bil francoski zdravnik, botanik, mineralog, geolog in etnolog Balthasar Hacquet. V prvi knjigi Oryctographia Carniolica iz leta 1778 opisuje kristale na severovzhodnem vznožju Slivnice v okolici vasi Otonica in Mahneti (bei Machneteh), kjer so pridobivali roženec za glažuto. Poleg kristalov kremena je tu našel tudi storžaste tvorbe iz roženčevega ahata, prekrite z belimi ali rumenimi kristali kremena. Na vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja vas predstavlja šest hiš.
V Franciscejskem katastru za Kranjsko je na abecednem seznamu lastnikov zemljišč v vasi Mahneti (Machneti) iz leta 1841 navedenih sedem kmetov: na številki 1 Tomaž Knap, Tomaž Mahne (2), Anton Pirman (3), Anton Turšič (4), Matija Krajnc (5), Anton Urbas (6) in Martin Korošec na številki 7. Zemljišča pa, tako kot tedaj, tudi danes spadajo pod katastrsko občino Ulaka. Priimki so se temeljito premešali, saj je prej navedenih samo še za vzorec.
Marija Primožič se spominja: »V šolo sem hodila k Sveti Trojici. Učila je učiteljica Mramorjeva. Imeli smo samo eno knjigo in zvezek, torba je bila prazna. Je približno štiri kilometre do tam, slabo uro smo hodili, tiste poti so sedaj vse zaraščene. Domov sem prišla lačna. V Loško dolino smo šli na izlet z vozom. Tudi k maši smo hodili k Sveti Trojici. Ko smo šli k polnočnici, jih je bila cela rešta, sedaj se zdi, da jih je bilo kar za en kilometer, ko so hodili eden za drugim.« Mrtve pa so od zmeraj pokopavali v Cerknici. Pokojnika so nosili v trugi po bližnjici: Mahneti – Otonica – Krle – Brezje – Cerknica. Trugo so nosili na ramah štirje oziroma osem moških, ki so se izmenjavali. V vasi imajo tudi kapelico, ki jo je zaradi zaobljube, potem ko je bil po nedolžnem zaprt, naredil eden izmed Jernačevih. Marija Primožič velikokrat premišljuje, kako so delale ženske pred sto in več leti: stara mama v Podslivnici ali pa sosede. Majhna črna kuhinja; v njej je bil tudi svinjski kotel. Ni bilo štedilnika. Pri peči ni bilo vrat. Lončene buče so bile z dratom povite. Za večerjo je bila velikokrat mlečna kaša ali pa ena skleda krompirja v oblicah in kislo mleko. Zelo dobra je bila koleraba iz peči. Tudi raki so bili okusni: »Pri nas je pod hišo potok. Oče je šel zvečer rake lovit. Se je ulegel na zemljo, šel z roko pod grvino, pa jih je prinesel polno. Vsak večer je šel. Potem smo jih skuhali v velikem loncu. Rep pa klešče, dobro meso je bilo.«
Ob vodi, ki teče pod Mahneti, je bil najprej Mahneški mlin, potem pa še Podslivniški in Otoniški. Marija Primožič pravi, da je bil »Mahneč maln strašan, ker je bil pod škalami«. Ljudje so okrog mlinov kopali kamen za gradnjo hiš. Sejali so tudi lan, ga populili, dali po tleh v rešto, potem pa polivali, da se je omehčal. Sledilo je trenje, nato so na kolovratu spredli niti. Štrene lanu so potem oprali in zvili v klopčiče. Tkali so na Kremenci pri Rotovih ali pa v Loškem Potoku. Veselo je bilo tudi, ko so meli proso. Vsa mladina se je zbrala.

 

 Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...

 


Fotogalerija


Urbar


Razglednice


Dokumenti in multimedija


favicon KJUC grb z napisom A (2) BARVNO NRP logo CMYK 02 Notranjci
Copyright ©2022, eNotranjska, Platforma Webtool6, Qualitas , Vse pravice pridržane.