Prva omemba kraja: 1299 Selza . . . in villa de Selza in uilla Selse ...
Vasica Zelše se v virih prvič omenja kot Selza leta 1299. Leži ob poti iz Podskrajnika v Rakov Škocjan. Najbolj poznana je po edinstveni cerkvi svetega Volbenka, ki se dviga na griču južno od vasi. Janez Vajkard Valvasor ga v Slavi vojvodine Kranjske omenja kot Rosenbüchel – Rožni hribček.
Zelšam domačini pravijo tudi Žeuše, sebi pa Žeušani. Zelše so danes mirna vasica, a ni bilo vedno tako. Pred drugo svetovno vojno je bila pri Kuteževih daleč naokoli znana gostilna Turk. V vasi sta bili še trgovina in trafika. Zelšani so služili tudi s prodajo peska iz »pruhov« oziroma peskokopov. Sprva so ga prodajali Ronku, ki je izdeloval opeke, nato pa Cerkničanom, ki so zidali hiše. Denar so k hiši prinesli tudi s furanjem lesa, še prej pa z žagami.
Po Zelšah se imenujejo Zelške jame v Rakovem Škocjanu, naravni spomenik Notranjskega regijskega parka, ki si ga je mogoče ogledati ob spremstvu jamarjev. Mali naravni most je v zgornjem, zatrepnem delu, kjer se Zelške jame zaključijo s spektakularnim terenom, na katerem se je na več mestih udrl jamski strop. Pri njem je bila nekdaj tako imenovana zelška žaga, katere obisk in ogled je leta 1850 priporočal duhovnik in pisec Jožef Bevk v sestavku Popis Cerkniškega jezera na Notranjskem, ki so ga objavili v Novicah kmetijskih, rokodelskih in narodnih reči. Opisal je žago, »kteri služi za polovično streho viseča pečina. (…) Žaga je od vasi Zevše kake tri četert ure dejleč v globočini, kamor se le iz leve, jako sterme strani priti zamore. Po ti strani se kerclji ali žagovci spuščajo k žagi, in se spet deske utrudljivo na ramah nazaj znašajo.« Bevk omenja še ostanke dveh cerkva; svetega Kancijana, ki so še vidni, in svetega Bernarda.
Še najbolj so Zelše znane po nekdaj romarski cerkvi svetega Volbenka. Okoli leta 1680 jo je dal postaviti cerkniški župnik in opat Gregor Črvič, imenovan tudi Škof, medtem ko so zvonik dozidali leta 1732. S tlorisom v obliki triperesne deteljice je edini primer take stavbe v Sloveniji. O cerkvi, ki ji pripisujejo razne čudeže, je poročal že Valvasor. Cerkvena oblast je bila do čudežev kritična, kar pa ni ustavilo romarjev. Kot je zapisal Janez Kebe v knjigi Cerkniško jezero in kraji ob njem, je imela leta 1784 cerkev svetega Volbenka travnike, ki so jih menjaje uživali vaščani, in 100 goldinarjev glavnice. »Darovi v denarju in žitu so znesli 40 goldinarjev in 10 krajcarjev. Precejšnji darovi nam povedo, da je bila cerkev božjepotna,« piše.
Vrh zvonika cerkve je bil med drugo svetovno vojno porušen; obnovili so ga okoli leta 1970, a je streha zdaj drugačna, kot je bila. V zadnjih letih so cerkev deloma obnovili. Župnik v Zelšah mašuje le ob žegnanju – na angelsko nedeljo v septembru in na god svetega Volbenka 31. oktobra.Posebna dragocenost cerkve je bila Bergantova oltarna slika Sveti Volbenk z bolnikom iz leta 1766. Od leta 2015 v cerkvi visi njena kopija.
Cerkev sicer slovi po izjemni akustiki in je nekoč gostila Zelške koncerte. Teh ni več, jo pa pevci in glasbeniki še vedno radi uporabijo. Še posebej v zadnjih letih je postala tudi modna lokacija za poroke, za katere Mevc pravi, da jih je vedno več. Prav posebno vlogo pa naj bi nekoč imele košate lipe, ki obdajajo cerkev. Kmetje, ki so delali na poljih pod cerkvijo, so namreč po senci, ki so jo metala drevesa, znali povedati, koliko je ura.
Pod Zelše je nekdaj sodila tudi podružna cerkev svetega Jakoba, ki je stala pri Podskrajniku in so jo po letu 1789 pustili propadati. Cerkev leta 1863 omenja cerkniški kaplan Andrej Likar. »V Brodecu je stala nekdaj cerkev sv. Jakoba, ki so jo pa ob cesar Jožefovem času do tal podrli in še kamenje v zemlji ni imelo miru, ampak izruvali so ga delavci pred štirimi leti in ga porabili za novo ondi speljano cesto.«
Povzeto po prispevku Petre Trček, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...