Kožljek ima kot najvišje ležeča vas na Menišiji ostre zime, poleti pa je, kot pravijo, klima ravno prava. Živeti v tako lepem okolju je darilo, ki pomirja in osrečuje, še posebej spomladi, ko se narava preobleče v bujna zelena oblačila. Domačini pravijo, da »naj bi na območju današnje vasi na pašnikih pastirji pasli koze, tako je nastalo ime Kozjek, pozneje Kožljek. Pastirji so imeli v najemu zemljo od kartuzijanskih menihov.«
Kartuzijani iz Bistre so imeli v 17. stoletju na Kožljeku štiri cele hube, na katerih je bilo pet kmetov: Pavel Turšič, Primož Turšič, Jakob Janušič in Walte Turšič ter Matija Loj. Kožlječani pravijo, da so pozneje, leta 1782, ko so samostan razpustili, najemniki zemljo odkupili; postali so samostojni kmetje. V franciscejskem katastru iz 19. stoletja so navedeni: na številki 1 Anton Švigelj (per Gašperjoveh), na št. 2 Anton Turšič (per Šimčoveh), na št. 3 Jakob Turšič (per Turščoveh), na št. 4 Martin Stražiščar (per Lugoveh), na št. 5 Jakob Meden (per Merkočeh), na št. 6 Janez Švigelj (per Lugoveh), na št. 7 Jakob Švigelj (per Švigli), na št. 8 Matevž Debevc (per Boštjanoveh), na št. 9 Mežnarija (per Mesneria), na št. 10 Pavel Škerl (Šimc), na št. 11 Jakob Meden (per Meden), na št. 12 Lovrenc Krajnc (per Krajnčeh), na št. 13 Janez Opeka (per Dulajnem Pauli), na št. 14 Jurij Turšič (per Gurejnem Pauli), na št. 15 Matevž Debevc (per Tomažovem).
Hiše so bile prvotno postavljene samo na severnem delu, kar je razvidno z jožefinskega vojaškega zemljevida iz 18. stoletja, ki prinaša ime Koschlek. Cerkev sv. Ane stoji izven naselja, v južnem delu, in se jo prvič omenja leta 1594. Enoladijska cerkev je bila barokizirana v začetku 18. stoletja in ima kvaliteten glavni oltar.
Druga zgodba, ki sega v preteklost, pa pripoveduje o kugi, ki je večkrat potrkala na notranjska vrata. Tako je bilo tudi v 15. stoletju. Ker je bila kuga huda nalezljiva bolezen, ki je pomorila cele vasi, so se je ljudje zelo bali. Kožlječani so se zaobljubili, da bodo zgradili kapelico v zahvalo Mariji, če jih bo kuga zaobšla. In kuga res ni prišla v vas. Zaobljubili so se tudi, da ob sobotah ne bodo vozili gnoja na njive in ga tudi ne bodo raztresali. Tudi te zaobljube so se držali. Kapelico so obnovili leta 1993.
Med obema vojnama je imel Kožljek dve gostilni, trgovino, svojo gasilsko brigado, dramsko skupino. Vaščani so se preživljali s kmetijstvom, z gozdarstvom, s prevozništvom – furanjem. V Kožlješkem grabnu, od vasi je oddaljen 4 do 5 kilometrov v smeri Borovnice, je bilo pet žag in trije mlini. Zgradili so tudi skupno, soseskino žago. Vas je imela do predvojne tudi tri mokrišča – lokve, kali, v katerih so kmetje napajali živino. Na Kožljeku je sedemnajst hiš, ena je prazna. Kot pravijo malo za šalo, malo zares: »Za to, da imamo lepo število otrok, pripomore kar naš svetnik Joahim, ki poleg svete Ane skrbi za srečno starševstvo.«
Povzeto po prispevku Marije Hribar, objavljen v Slivniških pogledih. Celoten prispevek v knjigi Od Unca do Zahriba ...