Iška in Zala
Foto Tine Schein
Za nekatere neznana imena dveh vodotokov, ki sta svoji strugi urezala globoko v dolomitno podlago. Strme prepadne stene, visoke preko 200 metrov, to območje zapirajo pred radovednimi pogledi naključnih obiskovalcev.
Iška izvira na severni strani Bloške planote v bližini naselja Lužarji. Mnogi manjši izviri že v srednjem toku Iško povečajo v prečudovit potok, ki preko nešteto brzic in slapov teče proti sotočju z Zalo, ki izvira na zahodnem robu Vidovske planote. Iška in Zala se združita pri Vrbicah in skupaj nadaljujeta svojo pot skozi sotesko Iškega Vintgarja proti Iški vasi in naprej proti Ljubljanskemu barju in Ljubljanici. Vodotok obeh potokov je dolg več kot 40 kilometrov in spada med tista območja, kjer je bil vpliv človeka na naravno okolje majhen, lahko pa ga tudi sploh ne bi bilo.
Na prisojnih skalnih pobočjih rastejo toploljubne rastline, na osojnih predelih in na dnu sotesk pa alpske rastlinske vrste. Med najpomembnejšimi rastlinskimi vrstami na tem območju najdemo endemični kranjski jeglič (Primula carniolica), dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), dvocvetno vijolico (Viola biflora), rumeno milje (Paederota lutea) in druge rastlinske vrte alpskega območja. Soteski Iške in Zale lahko štejemo med slovenske naravne bisere in če želimo, da to tudi ostanejo, se moramo potruditi vsi, tudi tisti, ki tega območja danes še ne poznajo.